Uvod

Verjetno je nemogoče dokazati, da ni življenja po smrti, vendar imortalisti zahvaljujoč tehnološkim intervencijam ne tvegajo.

Sem preiferni vizionar. Lahko vidim v prihodnost, tam nekje ob strani. Publika bruhne v smeh ko se komik Steven Wright sprehodi prek odra, se ustavi, pogleda navzgor in hladno dostavi še eno precej nekonvencionalno pripombo. Nameravam večno živeti, pravi. Do sedaj mi gre kar dobro.

Ponovno smeh. Večina ljudi je ciničnih glede ideje večnega življenja in se norčuje iz tistih, ki niso. Vendar pa rastoča skupina intelektualcev, ki se imenujejo imortalisti, na nesmrtnost ne gleda kot na stvar posmeha. Njim je možnost večnega življenja brez zanašanja na nadnaravno verovanje in posredovanje resnična kot nos na vašem obrazu. Ob tem se kar samo poraja vprašanje: Zakaj fizična nesmrtnost? Vprašajte imortaliste in najverjetneje vam bodo odgovorili nekaj takšnega: Ni potrebno, da je narava vedno končni razsodnik o življenju in smrti.

To je kratki odgovor. Daljši je bolj obsežen.

Zgodovina imortalizma

Egipčani so mrtvim kraljem izvlekli možgane in drobovje, ter balzamirali njihova telesa za pokop pod piramidami, vse to v stremljenju po nesmrtnosti; upanje po večnem življenju ni nič novega.

Vendar pa začetki sodobne generacije imortalistov izhajajo iz najzgodnejših dni krionike, postopka zmrzovanja mrtvih ljudi v upanju na kasnejšo reanimacijo. Krionično gibanje je skoraj v celoti izšlo iz dela enega samega človeka, Roberta Ettingerja, avtorja The Prospect of Immortality, knjige, objavljene leta 1962. Ettinger je znan kot oče krionike. V 60ih letih je Ettinger aktivno promoviral idejo fizične nesmrtnosti prek svoje knjige in z nastopi na televizijskih pogovornih oddajah. Organizacije so se pojavile skoraj takoj, se spominja Ettinger. Ustanovil je tudi svojo organizacijo, Cryonics Institute, leta 1967.

Skoraj štiri desetletja pozneje, na začetku 21. stoletja, imortalistično gibanje še vedno raste. Na stotine ljudi se je naročilo za krionični postopek in na ducate jih je sedaj ohlajenih na temperaturo blizu absolutne ničle v Cryonics Institute–u in pri novejši organizaciji, imenovani Alcor.

Ohrabreni s potenciali porajajoče se nanotehnologije in biotehnološkimi čudeži, lahko imortalisti danes brez težav povežejo pike med teorijo in uporabo.

Upanje vidijo tudi v sodobnih naporih za podaljšanje življenja. Nikoli poprej ni toliko ljudi živelo tako dolgo, pravi direktor Nacionalnega inštituta za staranje Richard J. Hodes. Pričakovana življenjska doba se je v zadnjem stoletju skoraj podvojila in danes imamo 35 milijonov Američanov, ki so stari 65 let in še starejši.

Zaustaviti krvavenje

Toda kljub vsemu temu optimizmu ob potencialih tehnologije, eno vprašanje še vedno ostaja: Zakaj fizična nesmrtnost?

Za trenutek se zamislite o tem, česa se spomnite iz obdobja pred vašim rojstvom. Nekoliko nejasno, kajne? Neprekinjena tema, neobstoj in pozabljenje so najboljše besede za opis te predrojstne praznine. To pa je točno tisto, kar imortalisti pričakujejo po smrti. V primerjavi s tem se zdi fizična nesmrtnost zelo privlačna alternativa.

Fizična nesmrtnost pa ne koristi samo posameznikom. Vsak od nas nosi v sebi kompleksno vesolje znanja, življenjskih izkušenj in človeških odnosov, pravi raziskovalec nanotehnologije in avtor Robert A. Freitas. Skoraj vsa ta bogata zakladnica informacij je za človeštvo za vedno izgubljena ko umremo. Freitas za svojo primerjavo enači količino znanja v življenju enega človeka z znanjem, ki se nahaja v eni knjigi. Glede na to, da vsako leto umre približno 52 milijonov ljudi in da ameriška Kongresna knjižnica vsebuje več kot 18 milijonov knjig, doživljamo pravo krizo izgube znanja. Vsako leto dovoljujemo uničenje znanja, ki je enakovredno trem Kongresnim knjižnicam, pravi Freitas.

Ste že prepričani? Če to še ni dovolj, da bi segli po multivitaminu, premislite še o tem: brez fizične nesmrtnosti nam bo vedno usojeno le kratkoročno delovanje in mišljenje, dolgoročno pa nam bo ostalo nedostopno. Skrb glede načina našega odhoda je nepomembna ob rastoči gotovosti, da na drugi strani ni ničesar, predlaga David Nicholas, avtor slabo znanega libertanskega članka, naslovljenega Immortality: Liberty’s Final Frontier. Brez upanja na nepretrganost obstoja prihaja do okrnjenega pogleda v prihodnost in razgretemu svetu še naprej vlada kratkoročno mišljenje.

Razum nad vero

Kljub takšnim argumentom pa je mogoče, da na vprašanje, Zakaj fizična nesmrtnost? ne bomo mogli nikoli ponuditi zadovoljivega odgovora. Zelo verjetno je nemogoče dokazati, da smrt pomeni konec obstoja.

Kljub temu pa imortalisti vztrajajo, ter pogosto kritizirajo vero v točki nadnaravnega posmrtnega življenja, medtem ko promovirajo vrednost fizične nesmrtnosti. Ker mu je bilo odvzeto upanje na preživetje s pomočjo nadnaravnega posredovanja, je posvetni zahodni človek doživel psihično travmo, pravi Nicholas. življenje se zdi vedno bolj nesmiselno in brez pomena, strah pred smrtjo in ničnostjo pa ležita takoj pod površjem vsakdanje zavesti.

Pradavne sanje o nesmrtnosti morda niso bile napačne, so pa v večji meri temeljile na veri kot na dejstvih, nadaljuje Nicholas. Znanstveni napredek je sedaj omogočil, da je osebna nesmrtnost prišla vsaj v okvire praktičnega razmišljanja.

Nekateri, med njimi najbolj izstopa vodilni svetovalec za biotehnologijo Georgea W. Busha, Leon Kass, poskušajo preprečiti, da bi ta razmišljanja postala javna. Kass predstavlja popolnega nasprotnika v imortalistični sagi. Kot izreden pisec in govornik je sposoben izvajati filozofske stoje na glavi za poveličevanje moralno upravičene smrti. V svoji knjigi, Life, Liberty and the Defense of Dignity, Kass ne pušča dvoma o svojih prepričanjih, ko piše: Ne glede na to kako zdravi, spoštovani ali socialno dobro umeščeni smo, čez čas nas večina preneha gledati na svet z novimi očmi. Le malo nas preseneča, nič nas ne šokira, pravična jeza zaradi krivic izgine.

Kass ni prvi, ki napeljuje na to. Na splošno se zdi živeti večno v celoti nenaravno, smrt pa se zdi zaželena. Imortalisti imenujejo tak način argumentiranja smrtniško razmišljanje. Kot znanstvenofantastični avtor je Alan Harrington nekoč dejal, da umiramo preden umremo in delamo samomor na obroke. Vendar sprejetje religije ni odgovor. Zmago nad smrtjo lahko izvedemo le mi sami, ne moremo moliti zanjo, pravi Harrington. Obenem pa ni potrebno, da je nesmrtnost dolgočasna. Bogove smo si izmislili, vendar lahko postanemo bogovi, predlaga Harrington.

Morda se imortalistom lahko očita, da so se pojavili prezgodaj v svetu, ki sprejema smrt kot dobrodošlo odrešitev. Vendar pa je biti prezgoden težava, s katero so se morali napredni misleci spopadati skozi celo zgodovino. Se bo torej človeštvo čez 100 let ozrlo nazaj in govorilo o imortalistih kot vizionarjih ali naivnežih? Vidimo se leta 2103, da bomo izvedeli.

Posebna zahvala Betterhumans.com in Simonu Smithu za sodelovanje pri tem članku.*