Če bi potovali nazaj v času, da bi prisostvovali odločilnemu trenutku v iznajdbi znanosti, stvaritvi pisave, evoluciji Homo Sapiensa, ali začetku življenja na Zemlji, ne bi bila nobena človeška presoja sposobna zajeti vseh bodočih posledic tega dogodka – kljub temu pa bi ostal občutek, da smo bili priča začetku nečesa pomembnega. Odločilni trenutki v zgodovini niso zaprte zgodbe, kot npr. začetki in konci vojn, vzponi in padci vlad. Zgodba inteligentnega življenja na Zemlji je sestavljena iz začetkov.
Predstavljajte si, da potujete nazaj v preteklost, da bi bili priča odločilnemu dogodku ob zori človeške inteligence. Predstavljajte si, da bi na prizorišču našli tujega opazovalca, ki bi vas vprašal: »Zakaj ste tako vznemirjeni? Zakaj je to sploh važno?« Na vprašanje se zdi skoraj nemogoče odgovoriti; zahteva tisoč odgovorov, ali nobenega. Nekdo, ki ceni resnico in znanje, bi morda odgovoril, da je to odločilni trenutek v človeškem prizadevanju spoznati vesolje – pravzaprav, začetek tega prizadevanja. Nekdo, ki ceni srečo, bi morda odgovoril, da je bil vzpon človeške inteligence nujen za razvoj cepiv, klimatskih naprav, ter množice drugih izvorov zadovoljstva in rešitev za nesreče, ki jih je človeška inteligenca proizvedla v času svojega obstoja. So ljudje, ki bi odgovorili, da je inteligenca pomembna sama po sebi, da »Je boljše biti nezadovoljni Sokrat kot zadovoljni bedak; boljše biti nezadovoljni človek, kot zadovoljni prašič.« Glasbenik, ki je izbral svojo kariero zaradi prepričanja, da je glasba pomembna sama po sebi, bi morda odgovoril, da je bil vzpon človeške inteligence pomemben, ker je bila potrebna za rojstvo Bacha; matematik bi lahko izpostavil Evklida; fizik bi morda citiral Newtona ali Einsteina. Nekdo, ki ceni človeštvo bolj kot posamezne ljudi, bi morda odgovoril, da je bil to odločilni trenutek v razmerju življenja do vesolja – začetek rasti človeštva, njegovega pridobivanja moči in razumevanja, ter končno širjenja onstran Zemlje v preostanek galaksije in vesolja.
Posamezniki, ki so bili takrat prisotni, verjetno niso cenili začetka človeške inteligence, ali iznajdbe pisave. Vendar takšen razvoj dogodkov ne ujame svojih stvariteljev vedno nepripravljenih. Francis Bacon, ena najpomembnejših oseb pri iznajdbi znanstvene metode, je dajal osupljive izjave o moči in univerzalnosti svojega novega načina razmišljanja in njegove sposobnosti izboljšati človeško stanje – trditve, ki so se s perspektive človeka iz 21. stoletja izkazale za popolnoma pravilne. Niso vsa dobra dela nenamerna. Občasno se zgodi, da so zmage človeštva izbojevane ne po naključju, marveč zaradi ljudi, ki so sprejeli prave izbire zaradi pravih razlogov.
Zakaj se splača izvesti Singularnost? Singularity Institute for Artificial Intelligence ne more govoriti za vse, ki jim je mar za Singularnost. Ne drznemo si niti govoriti za vse prostovoljce in darovalce Singularity Institute. Vseeno pa se zdi pravilno domnevati, da imajo mnogi zagovorniki Singularnosti skupen občutek, da so prisotni pri odločilnem trenutku v zgodovini; da imajo možnost izbojevati zmago za človeštvo tako, da sprejmejo prave izbire zaradi pravih razlogov. Če kot opazovalec ob zori človeške inteligence poskušamo neposredno odgovoriti zakaj je transčloveška inteligenca pomembna, se naš odgovor izgubi v množici različnih istočasnih odgovorov; kar je pomembno je celotna prihodnost, ki izhaja iz tega začetka.
Toda ali je vseeno mogoče natančneje razpravljati o vrstah problemov, za katere pričakujemo, da bodo rešeni? Nekateri izmed natančnejših odgovorov se zdijo skoraj nespoštljivi do potenciala, ki se nahaja v transčloveški inteligenci; človeška inteligenca je več kot dovolj učinkovit način, da opice pridejo do banan. Kljub temu pa je sodobno poljedelstvo zelo učinkovito pri proizvodnji banan, in če bi imeli na voljo napredno samo-kopirajočo nanotehnologijo in na voljo dovolj energije in materije, bi lahko po želji izdelali milijon ton banan. V določenem smislu je nanotehnologija ravno to – dobra stara materialna tehnologija, potisnjena do skrajnih meja. Vprašanje »In kaj potem?« se postavlja kar samo od sebe, vendar Singularnost napreduje tudi k temu vprašanju; če ljudje lahko postanejo pametnejši to pomakne človeštvo naprej, na način, ki presega hitrejšo in lažjo proizvodnjo vedno več banan. V prvi vrsti bi lahko postali dovolj pametni, da bi odgovorili na vprašanje »In kaj potem?«
V nekem smislu je spraševanje o tem kakšni problemi bodo rešeni tako, kot bi od Benjamina Franklina v letu 1700 zahtevali, da napove električna vezja, računalnike, Umetno Inteligenco in Singularnost na osnovi svojega eksperimentiranja z elektriko. Postaviti zgornjo mejo na vpliv superinteligence je nemogoče; za vsako dano zgornjo mejo bi se lahko našla enostavna premostitev, ki je ne moremo predvideti vnaprej, ker smo premladi kot civilizacija, ali premalo inteligentni kot rasa. Lahko poskušamo opisati spodnje meje; če vemo, kako rešiti probleme z uporabo naprednejše ali hitrejše tehnološke inteligence, kakršno uporabljajo ljudje, potem je vsaj ta problem verjetno rešljiv za inteligenco, ki je dejansko pametnejša od človeške. Morda problema ni mogoče rešiti z uporabo določene metode, ki smo jo imeli v mislih, ali pa je problem mogoče rešiti kot poseben primer bolj splošnega izziva; še vseeno pa lahko pokažemo na problem in rečemo: »To je del tega, kar je na kocki v Singularnosti.«
Če bodo ljudje kdaj odkrili zdravilo za raka bo izvor tega odkritja mogoče povezati neposredno z vzponom človeške inteligence, zato se ni absurdno spraševati, če bi transčlovek lahko v kratkem času iznašel zdravilo za raka. Stvaritev transčloveške inteligence samo zavoljo zdravljenja raka bi bilo kot udariti muho z macolo. V tem smislu si je verjetno nerazumno predstavljati inteligenco, znatno pametnejšo od človeka, oblečeno v belo laboratorijsko haljo, kako dela na običajnem medicinskem inštitutu, na enakem raziskovalnem delu, kot ga opravljamo mi, samo, da ga opravlja boljše, da bi razvozlala raka specifično kot problem. Na primer, na raka je mogoče gledati kot na poseben primer bolj splošnega problema »Celic v človeškem telesu ni mogoče programirati od zunaj.« Ta splošni problem je zelo težak z našega zornega kota – potrebna je nanotehnologija polnega obsega, da bi rešila splošni primer – če pa je splošni problem mogoče rešiti, istočasno reši tudi probleme raka, paralize hrbtnega mozga, regeneracije poškodovanih organov, debelosti, več vidikov staranja, in tako dalje. Morda pa je pravi problem, da je človeško telo narejeno iz celic, ali da se človeški razum izvaja na določeni gmoti ranljivih možganov – čeprav imenovanje teh dejstev problemi sproža novo vrsto filozofskih vprašanj, ki se jim tukaj ne posvečamo.
Izpostavljanje »raka« kot problema je del specifičnega zornega kota in tehnološke stopnje naše kulture. Če pa bo rak, ali katera koli posplošitev »raka«, rešen kmalu po vzponu inteligence, pametnejše od človeka, potem je smiselno gledati na prizadevanje za Singularnost kot na nadaljevanje prizadevanja za ozdravitev raka z drugimi sredstvi. Enako bi lahko rekli za odpravo lakote, ozdravitev Alzheimerjeve bolezni, ter množice drugih stvari, na katere vsaj nekateri ljudje gledajo kot na nezaželene: bolezen, destruktivno staranje, človeška neumnost, kratka življenjska doba. Morda se bo izkazalo, da je tudi smrt sama ozdravljiva, vendar je to odvisno od tega, če zakoni fizike dopuščajo pravo nesmrtnost. V najslabšem primeru bi morali državljani post-Singularnostne civilizacije uživati nezaslišano višji življenjski standard in precej daljše življenjske dobe, kot smo jim priča danes.
Za kakšne vrste problemov lahko upravičeno pričakujemo, da bodo rešeni kot stranski učinek vzpona superinteligence; kako dolgo po Singularnosti bo trajalo, preden bodo problemi rešeni; in koliko bo to stalo tiste, ki bodo imeli od tega koristi? Konzervativna verzija Singularnosti bi se pričela z vzponom inteligence, pametnejše od človeka, v obliki izboljšanih ljudi, z razumi ali možgani, ki so bili izboljšani samo z biološkimi sredstvi. Ta scenarij je bolj »konzervativen« kot Singularnost, ki se začne kot posledica vmesnikov možgani-računalnik ali Umetne Inteligence, ker se vse razmišljanje še vedno dogaja na nevronih s karakteristično omejitveno hitrostjo 200 operacij na sekundo; napredek bi se še vedno odvijal z ljudem razumljivo hitrostjo. V tem primeru bi bile prve koristi Singularnosti verjetno podobne koristim običajnega človeškega tehnološkega razmišljanja, bile bi le naprednejše. Vsak znanstveni problem bi imel koristi, če bi na njem delalo nekaj Einsteinov ali Edisonov, še vedno pa bi bil potreben čas za raziskave, proizvodnjo, komercializacijo in distribucijo.
Človeški genij ni edini faktor v človeški znanosti, vendar pa lahko in tudi pospešuje stvari, kjer je prisoten. Tudi če bi izboljševanje inteligence uporabljali le kot sredstvo za dosego cilja, za reševanje izredno težkega znanstvenega ali tehnološkega problema, bi se še vedno splačalo samo zaradi tega razloga. Rešitev morda ne bo hitra, tudi ko bo problem izboljševanja inteligence rešen, vendar to predpostavlja konzervativni scenarij in konzervativni scenarij ne bi trajal dolgo. Nekatera izmed področij, ki bi bila najverjetneje deležna pozornosti zgodnjih transljudi bi bile tehnologije, ki so vpletene v bolj napredne oblike transčloveške inteligence: širokopasovni vmesniki možgani-računalnik ali popolnoma razvita Umetna Inteligenca. Dinamiki pozitivnega povratnega toka Singularnosti – pametnejši razumi, ki ustvarjajo še pametnejše razume – ni potrebno čakati na UI, ki lahko ponovno zapisuje svojo izvorno kodo; veljala bi tudi za izboljšane ljudi, ki ustvarjajo novo generacijo Singularnostnih tehnologij.
Singularnost ustvarja hitrost iz dveh razlogov: Prvič, pozitivni povratni tok – inteligenca pridobi sposobnost izpopolnjevati inteligenco neposredno. Drugič, premik razmišljanja s človeških nevronov na lažje razvijajoče se in nezaslišano hitrejše substrate. Vmesnik možgani-računalnik bi verjetno omogočal omejeno, a pravo različico obeh zmožnosti; zunanja možganska moč bi bila hitra in programabilna, čeprav še vedno vprežena na običajne človeške možgane. Prava umetna inteligenca, ali človek, popolnoma skeniran v dovolj napreden računalnik, bi imel popoln samo-dostop. Na tej točki prestopimo v območje transčloveškega, kot naslednika trenutnega znanstvenega raziskovanja, globalnega gospodarstva in pravzaprav celotnega človeškega stanja; namesto, da bi se transčloveško vključilo v trenutni sistem kot izboljšana komponenta. Na tej točki človeška narava včasih ustvari pogled »Mi proti Njim« – instinkt, da so ljudje, ki so drugačni od nas tudi na drugi strani – toda če ljudje in transljudje igrajo za isto moštvo, bi bilo pošteno, da najbolj napredni razumi v določenem trenutku ponudijo pomoč vsakomur, ki zaostaja; ni nobenega tehnološkega razloga zakaj ljudje, ki bi živeli v času Singularnosti ne bi mogli neposredno sodelovati v njej. Po našem mnenju je to glavna korist Singularnosti za obstoječe ljudi; ne tehnologije, ki prihajajo do nas od zgoraj, temveč možnost, da postanemo pametnejši in neposredno sodelujemo v stvarjenju prihodnosti.
Ena od idej, o katerih se pogosto razpravlja v povezavi s Singularnostjo je ideja, da je bilo v dosedanji človeški zgodovini potrebno vedno manj časa, da se zgodijo večje spremembe. Življenje se je prvič pojavilo pred približno tremi in pol milijardami let; večcelično življenje se je pojavilo šele pred osemsto petdeset milijoni let; dinozavri so izumrli šele pred petinšestdesetimi milijoni let; šele pred petimi milijoni let se je človeška družina odcepila od vrste primatov; minilo je manj kot sto tisoč let od vzpona Homo Sapiens Sapiensa v njegovi moderni obliki. Poljedelstvo je bilo iznajdeno pred deset tisoč leti; Sokrat je živel pred dva in pol tisoč leti; tiskarski stroj je bil iznajden pred petsto leti; računalnik je bil iznajden pred približno šestdesetimi leti. Za prihodnost ni mogoče postavljati omejitev hitrosti z ozirom na tempo preteklih sprememb, čeprav je morda slišati razumno; zgodovina kaže, da takšna metoda izdela zelo slabe napovedi. Z evolucijske perspektive je absurdno pričakovati, da se bodo velike spremembe zgodile v nekaj stoletjih, vendar se današnje spremembe dogajajo v mnogo krajših kulturnih obdobjih, hitreje od časovnih omejitev evolucije. Moramo se paziti samozavestnih napovedi, da bo transčloveštvo še vedno omejeno s potrebo iskati špekulacijski kapital pri ljudeh ali da bodo Umetne Inteligence upočasnjene na stopnjo svojih človeških pomočnikov (obe trditvi sem slišal več kot enkrat).
Vnaprej ne moremo videti tehnološke poti, po kateri bo šla Singularnost, saj če bi bili sami tako pametni, bi po njej že šli. Mogoče pa je izključiti široke scenarije, kot so »Transčloveška UI absorbira vso neuporabljeno računsko moč na tedaj-obstoječem Internetu v nekaj urah; uporabi to računsko moč in transčloveško inteligenco načrtovanja, da reši težavo zlaganja proteinov za umetne proteine v še nekaj dodatnih urah; po elektronski pošti pošlje ločena ekspresna naročila k desetinam nalinijskih laboratorijev za sintezo peptidov, in v dveh dneh po FedExu prejme serijo proteinov, ki se, če se med seboj pomešajo, samo-sestavijo v akustično-nadzorovano nanonapravo, ki lahko zgradi bolj napredno nanotehnologijo.« To ni rešitev, pametnejša od človeških; temveč človek, ki si predstavlja, kako bi za rešitev problema uporabil povečano, pospešeno različico človeškega načrtovanja. Seveda se bo moral superhitri razum soočiti z nekaterimi začetnimi težavami v svetu počasne človeške tehnologije. Toda te težave bi lahko rešili tudi ljudje, če bi imeli na voljo sto let, da o njih razmišljajo. Ne moremo vedeti, če pametnejši razum ne bo našel še boljših načinov.
Če torej Singularnost ne vključuje le nekaj raziskovalcev, pametnejših od povprečja, ki se vključijo v človeške organizacije, temveč prehod inteligentnega življenja na Zemlji v pametnejšo in hitro se izboljšujočo civilizacijo z nezaslišano višjim življenjskim standardom, potem je smiselno gledati na prizadevanje za stvaritev razumov, pametnejših od človeka, kot sredstvo za neposredno rešitev sodobnih problemov, kot so rak, AIDS, lakota, revščina, itd. In ne samo velikih vidnih problemov; veliki tihi problemi so prav tako pomembni. Če moderna civilizacija pobira življenjsko silo iz svojih prebivalcev, je to problem. Staranje in počasno izgubljanje nevronov in vitalnosti je prav tako problem. Na nek način osnovna narava našega sedanjega sveta enostavno ni videti preveč prijazna, tako zaradi kumulativnih drobnih nadlog, kot tudi zaradi velikih katastrof. To se običajno smatra za filozofski problem, toda če postanemo pametnejši, pomeni tudi, da se lahko dejansko spoprimemo s filozofskimi problemi.
Transformacija naše civilizacije v kraj, kjer je resnično prijetno živeti, bi se lahko zgodila ne v neki nedojemljivi milijon let oddaljeni prihodnosti, temveč v času našega življenja. Naslednji civilizacijski skok naprej se ne bo zgodil zaradi počasne akumulacije običajne človeške tehnološke genialnosti prek stoletij, temveč ker bomo enkrat v prihajajočih desetletjih imeli tehnologijo za gradnjo pametnejših razumov, ki gradijo še pametnejše razume. To prihodnost lahko ustvarimo in lahko smo del nje.
Če obstaja gibanje za Singularnost, ki ima močno vizijo te prihodnosti in podpira projekte, ki se jasno osredotočijo na transčloveške tehnologije, kot so vmesniki možgani-računalnik in Umetna Inteligenca, ki se sama izboljšuje, potem bo človeštvu uspel prehod v to prihodnost nekaj let prej, kar bo rešilo milijone ljudi, ki bi drugače umrli. Po celem svetu je planetarna stopnja smrtnosti petinpetdeset milijonov ljudi na leto (statistike ZN) – 150,000 življenj na dan, 6,000 življenj na uro. Te smrti niso samo prezgodne temveč morda dejansko nepotrebne. Količina izgubljene življenjske dobe je veliko večja kot bi lahko sklepali iz modernih statističnih podatkov.
Za človeško vrsto obstajajo tudi nevarnosti če nam ne bo kmalu uspel preboj do superinteligence. Albert Einstein je nekoč dejal: »Problemov, ki danes obstajajo v svetu ni mogoče rešiti s stopnjo razmišljanja, ki jih je ustvarila.« Strinjamo se s tem mišljenjem, čeprav Einstein morda ni imel v mislih te določene rešitve. S tem, da pokažemo na obstoječo nevarnost ne nameravamo napovedovati distopične prihodnosti; do sedaj so se napovedi sodnega dne znova in znova izkazale za napačne. Človeštvo se je neposredno spoprijelo s prihodnostjo, namesto da bi pobegnilo v nasprotno smer, kot so želeli napovedovalci sodnega dne, in tako se mu je uspelo izogniti pogosto napovedanim katastrofam in napredovati proti višjim življenjskim standardom. Katastrofam smo se izognili s tehnološkimi iznajdbami, ki so nam omogočile, da smo se lahko spoprijeli s kompleksnimi prihodnostmi. Boljše, donosnejše kmetijske tehnologije so nam omogočile vzdrževati povečano populacijo, ki jo je proizvedla moderna medicina. Tiskarski stroj, telegraf, telefon in sedaj Internet so omogočili človeštvu, da je uporabilo svojo združeno modrost za reševanje problemov. Če bi bili prisiljeni, da se pomaknemo v prihodnost brez teh tehnologij, bi verjetno končali v katastrofi. Tehnologija, ki jo človeštvo potrebuje, da se lahko spoprime s prihajajočimi desetletji, je morda ravno inteligenca, pametnejša od človeške. Če se bomo morali soočiti z izzivi, kot so kletni laboratoriji, ki ustvarjajo smrtonosne viruse ali nanotehnološke oborožitvene tekme s samo človeško inteligenco, bomo verjetno v težavah.
Končno je potrebno zaščititi tudi integriteto same Singularnosti. To ni nujno najtežji del izziva, v primerjavi s problemom same stvaritve inteligence, pametnejše od človeka, vendar je tudi o tem potrebno razmisliti. Mogoče je, da integriteta Singularnosti ne potrebuje nobene zaščite; da bi vsak človek, od Gandija do Stalina, če bi bil izboljšan dovolj daleč onstran človeške inteligence, postal modrejši in bolj moralen od kogarkoli, ki živi danes; da enako drži za vse razume na splošno, od izboljšanih šimpanzov, do samovoljno konstruiranih Umetnih Inteligenc. Vendar to ni nekaj, kar bi lahko vedeli vnaprej. Ker ne vemo koliko moralnih napak še vedno obstaja v naši lastni civilizaciji, je zaščita integritete Singularnosti – po našem mnenju – sestavljena bolj iz volje in sposobnosti postati modrejši s povečano inteligenco, kot poskušati najti popolne kandidate za izboljšanje človeške inteligence. Podoben problem obstaja tudi pri Umetni Inteligenci, kjer naloga ni prisiliti UI v služenje ali sestaviti popolno moralno kodo, ki bi bila »trajno programirana« vanjo, temveč prenesti osnovne značilnosti človeške kognicije, ki nam omogoča, da dojamemo koncept moralnosti, ki se izboljšuje s časom.
Zavarovanje integritete Singularnosti je še dodaten razlog, da se z izzivi Singularnosti spoprimemo neposredno in namerno. Mogoče je, da se bo povečevanje človeške inteligence odvijalo dobro ne glede na vse, vseeno pa ni smiselno nepotrebno tvegati s tem, da bi prisili projekte, da se umaknejo v ilegalo. Če FDA (Food and Drug Agency – zvezna agencija v ZDA, ki regulira izdajanje novih oblik hrane in izdelkov, povezanih z zdravjem – op. pr.), na primer, prepove povečanje človeške inteligence, to samo pomeni, da se bodo prvi poskusi izvajali izven ZDA, le malce kasneje kot bi se drugače; s povečanim potencialnim tveganjem in zakasnelimi potencialnimi koristmi. Če ZN prepovedo izboljševanje inteligence, to pomeni, da se bodo poskusi dogajali proč od obale, proč od javnosti, in morda jih bodo sponzorirale skupine, za katere bi raje videli, da ne bi bile vpletene – čeprav je velika možnost, da se bo vse dobro izteklo ne glede na to. V primeru umetne inteligence obstaja nekaj določenih stvari, ki jih je potrebno narediti, da postavimo UI v enak moralni »referenčni okvir« kot človeštvo – zagotoviti, da UI absorbira naše vrline, popravi pomotoma absorbirane napake, in gre po isti razvojni poti kot rekurzivno samo-izboljšujoči človeški alturist. Prijazna Umetna Inteligenca ni nujno bolj težavna kot problem same UI, potrebno pa ga je rešiti skupaj s stvaritvijo Umetne Inteligence. V obeh primerih lahko najlažje zavarujemo Singularnost tako, da se z njo soočimo neposredno in s polnim zavedanjem o vpleteni odgovornosti.
Kaj pomeni soočiti se s Singularnostjo? Kljub orjaškosti Singularnosti, je začetek Singularnosti – stvaritev prve inteligence, pametnejše od človeka – problem znanosti in tehnologije. Singularnost je nekaj, kar res lahko sprožimo sami, ni le filozofski način opisovanja nečesa, kar se človeštvu neizogibno pripeti. Potreben je celoten obseg človeškega napredka in celotna tehnološka ekonomija za stvaritev potenciala za Singularnost, prav tako kot je potreben celotna zgradba znanosti, da se ustvari potencial za zdravilo za raka, je potreben tudi nameren napor, da se preteče še zadnji kilometer in dopolni ta potencial. Če vas nekdo vpraša, ali bi bili pripravljeni darovati za raziskave o AIDSU, bi morda lahko odgovorili, da se vam zdi raziskovanje raka premalo podprto in da boste rajši darovali v ta namen; verjetno ne bi odgovorili, da ker delate kot borzni mešetar podpirate svetovno gospodarstvo na splošno in s tem doprinašate k napredovanju človeštva do zdravila za AIDS ravno toliko kot ostali. V tem smislu začeti Singularnost ni nič drugače od katerega koli drugega izziva – nekdo mora to storiti.
Idealno bi Zemlja imela približno tako veliko Gibanje za Singularnost kot so, recimo, gibanja za varstvo okolja, zgodnja gibanja za državljanske pravice, in tako dalje. Zakaj ne? Kar je na kocki je ravno tako veliko, ali še večje. Kar pa dejansko obstaja, v tem trenutku, je majhna peščica ljudi, ki se zavedajo kaj se dogaja in poskušajo nekaj storiti glede tega. Ni čisto res, da če tega ne boste storili sami, potem tega ne bo storil nihče, vendar je število ljudi, ki bodo to storili, če ne boste vi, manjše kot si morda mislite. Če ste dovolj srečni, da ste eden izmed redkih ljudi, ki trenutno vedo kaj Singularnost je in bi radi da se zgodi – čeprav ste za Singularnost izvedeli šele sedaj – potrebujemo vašo pomoč, ker ni veliko ljudi, kot ste vi. To je stvar, kjer imajo lahko vaši napori največji možni vpliv – ne samo zaradi vsega kar je na kocki, čeprav bi bilo samo to več kot dovolj, temveč ker je trenutno vpletenih tako malo ljudi.
Singularity Institute obstaja, da izvaja misijo tistih, ki se zavedajo Singularnosti – pospeševanje prihoda Singularnosti, da bi prej uživali njene koristi za človeštvo; da bi zaprli okno ranljivosti, ki obstaja, dokler človeštvo ne more povečati svoje inteligence skupaj s tehnologijo; in da bi zaščitili integriteto Singularnosti s tem, da bi zagotovili izvajanje projektov, ki končno implementirajo Singularnost, s polnim zavedanjem implikacij in brez odvračanja pozornosti od vpletenih odgovornosti. To so naše sanje. Če se bodo uresničile je odvisno od tega, če dovolj veliko število ljudi jemlje Singularnost dovolj resno, da bi nekaj naredili glede tega – če človeštvo lahko spraska skupaj droben delček resursov, ki so potrebni, da se soočimo s prihodnostjo preudarno in odločno.
Dobrodošli v Vojni z Apatijo. Ni treba, da je prihodnost distopija, ki jo obljubljajo napovedovalci pogube. Prav tako ni treba, da je prihodnost blesteči, svet kroma in računalnikov brez domišljije iz tradicionalnega futurizma. Lahko postanemo pametnejši. Lahko stopimo preko tisočletij starih zmešnjav, ki jih je ustvarila inteligenca na človeški stopnji. Človeštvo lahko reši svoje probleme – tako velikanske vidne, o katerih vsi govorijo, kakor tudi velikanske tihe probleme, ki smo se jih naučili sprejemati kot samoumevne. Če vas narava sveta, v katerem živimo, moti, lahko storite nekaj racionalnega proti temu.
Ne bodite samo opazovalci pri Singularnosti. Svoje napore lahko usmerite na mesto, kjer bodo imeli največji učinek – na začetek.