Nevrone, osnovne elemente človeških možganov, pesti več velikih pomanjkljivosti. Nevroni so počasni; posamezen nevron se sproža s hitrostjo le 200 krat na sekundo, signali pa potujejo z maksimalno hitrostjo samo 150 metrov na sekundo. S staranjem nevrone celo izgubljamo, namesto, da bi še dodajali dodatno možgansko moč. Nevroni ne omogočajo zunanjega dostopa, ne prebiranja svojega stanja ali sprejemanja podatkov od zunaj, prav tako pa jih naša visoko-stopenjska zavest ni sposobna neposredno reprogramirati. Ne moremo izboljševati lastne izvorne kode. Ne moremo izdelovati rezervnih kopij lastnih spominov. Ne moremo pošiljati misli od enih možganov v druge. Razuma ne moremo premakniti z enega prostora na drugega drugače, kot s fizičnim transportom možganov, na katerih se ta razum izvaja. Ko krhki biološki možgani propadejo ali so uničeni, razum umre skupaj z njimi.
“Upload” je človeški razum, ki se izvaja na prosto programabilnem substratu – nekakšni vrsti supernevronov, ki predstavlja izboljšanje sedanje biološke oblike. Originalni izvor pojma “upload” je bil scenarij skeniranja človeških možganov v računalnik, kjer bi se simulirali skenirani nevroni, nato pa bi se razum izvajal kot programska oprema – enostavno bi bilo napraviti rezervne kopije, enostavno bi ga bilo izboljševati, enostavno prenesti na zmogljivejši računalnik in enostavno pošiljati z enega računalnika na drugega. Vendar pa se je mnogim orjaškim, kričečim filozofskim vprašanjem, ki se porajajo ob tem predlogu, mogoče izogniti tako, da ta scenarij opišemo natančneje. Morda destruktivno skeniranje možganov ohrani osebno identiteto in morda tranzistorji iz silikona zadostujejo za natančno reprodukcijo obnašanja bioloških nevronov – vendar pa osnovni koncept uploadanja razuma kljub temu ostaja popolnoma enak, tudi če je potrebno biološke nevrone ponovno zgradi in situ, namesto, da bi se jih skeniralo in tudi, če morajo nastali “supernevroni” uporabljati nekakšen edinstven fizikalni princip, ki ga izkoriščajo biološki nevroni (kot predpostavljajo nekateri moderni filozofi). Glavne zahteve so, da morajo biti “supernevroni” mnogo hitrejši od bioloških nevronov, da so bralni in zapisljivi, prosto programabilni, sposobni izvoziti svoja notranja stanja v drug supernevron, ter da jih je mogoče izdelovati v neomejenih količinah.
Če je tehnološko mogoče, bi se uploadanje razuma več kot kvalificiralo za singularnostno tehnologijo – uploadani človek bi domnevno začel z istim IQjem kot prej, vendar pa bi izboljševanje programske opreme in dodajanje strojne opreme kmalu zatem povzročilo transčloveškost ali superinteligenco. Celo brez močne transčloveškosti in inteligence, dejansko pametnejše od človeka, bi upload, ki bi se izvajal na 200MHz supernevronih razmišljal približno milijonkrat hitreje kot prej – opravil bi leto razmišljanja v 31 sekundah našega lastnega časa, s hitrostjo, pri kateri stoletje mine v manj kot uri.
Potem pa se postavi vprašanje, če je uploadanje razuma tehnološko izvedljivo kot karta, varna pot do Singularnosti. Odgovor je na žalost “Skoraj zagotovo ne”. Za uploadanje razuma je potrebno izredno zmogljiva tehnologija – vsaj napredna nanotechnologija – vrsta tehnologije, ki se bo bolj verjetno pojavila po Singularnosti, kot pa pred njo. Do takrat, ko bi uploadanje razuma sčasoma postalo tehnološko izvedljivo po običajni poti, bi bile že nekaj let, morda celo deset ali dvajset let poprej, izvedljive tako transčloveška Umetna Inteligenca, neposredni vmesniki možgani-računalnik, širokopasovne medčloveške nevralne povezave, biološko izboljševanje inteligence, kot močna nanotehnologija. Za uploadanje razuma je potreben znaten napredek v množici znanosti, namreč v kognitivni znanosti, medicinski znanosti, znanosti o materialih in računalniški znanosti, in sicer večji napredek, kot bi bil potreben za stvaritev zgoraj navedenih tehnologij.
Uploadanje razuma je relevantno predvsem za to, kar se zgodi po Singularnosti. Pomeni namreč, da Singularnost obstoječih ljudi ne bo pustila daleč za seboj; biologija bo morda postala odvečna, toda mi sami lahko še vedno v polnosti sodelujemo v prihodnosti. Uploadanje razuma je del tega, zaradi česar je Singularnost vredna truda – upanje, da bomo ljudje nekega dne svobodnejši in bolj živi, kot smo dandanes; da bomo sčasoma postali bolj inteligentni in ne manj; da bomo dodajali več nevronov ali ekvivalentov nevronom ko zorimo, namesto, da jih počasi izgubljamo ko se staramo in sčasoma umremo; da bomo odrasli, namesto, da se postaramo.