Bushev bioetik Leon Kass hoče, da se napori za podaljšanje življenja končajo. Vendar doslej za to še ni ponudil dobrega razloga.

Leon Kass hoče, da umrem. Prav tako hoče, da umrete tudi vi. Pravzaprav meni, da je to dobro za nas. Če ne veste, kdo je Kass, bi morali. Rojen je bil v Chicagu, Illinois, februarja 1939. Ta konzervativni mislec predseduje Svetu za Bioetiko predsednika ZDA—organizaciji, ki svetuje pri vprašanjih biomedicinske znanosti in tehnologije in konec koncev tudi usmerja z njimi povezano zakonodajo in politike ZDA.

Glede na revijo Crisis je Kass kritiziral družbene premike k feminizmu, pravicam gejev, ločitvi, samskemu starševstvu in predzakonski spolnosti. Glasno je tudi nasprotoval splavu, evtanaziji, terapevtskemu kloniranju in raziskavam izvornih celic. In glede svojih stališč pri takšnih zadevah ne trpi oporekanja. Kot bistveni del svoje filozofije je oblikoval in razširil celotno psevdo–intelektualno obrambo pred fuj reakcijami, ki jo imenuje modrost odvratnosti, ugotavlja The American Prospect.

Slab začetek, če ste transhumanist—ali sploh kakršna koli vrsta racionalnega humanista. Vizija predsednika sveta Kassa jasno kaže kaj vpliva na njegova prepričanja. Moramo se izogniti podivjani znanstvenosti in utopičnemu projektu preoblikovanja človeštva po svoji podobi, piše Kass.

Po svoji podobi je v očitnem nasprotju po božji podobi, in kaže, da na Kassovo bioetično mišljenje deluje religiozni vpliv. Lee Silver, molekularni biolog s Princetona in avtor knjige Remaking Eden: Cloning and Beyond in a Brave New World je prepričan, da je Kass teolog v preobleki sekularnega filozofa. Bush ne bi mogel imenovati katoliškega škofa za vodjo bioetičnega sveta, pravi Silver, vendar je pravzaprav dosegel enako s Kassom, obenem pa je zraven dobil še doktorja medicine in filozofije, kar nudi videz sekularnosti (Kass je sicer Žid, vendar je pogosto enačen s krščansko desnico).

Kar me pripelje do Kassovega najnovejšega projekta: borbi proti podaljšanju življenja. Zadnje čase zaseda vedno več njegove pozornosti—ta mesec, na primer, je imel govor v Torontu, mojem domačem mestu, ki ga je naslovil Why Not Immortality?

Vaše sanje o dolgem, zdravem življenju so njegova nočna mora. Kass promovira konzervativne, religiozno obarvane poglede na podaljšanje življenja namesto racionalnih argumentov. In on ima velik vpliv na biomedicinske politike ZDA. Pazite se, če imate napredne, liberalne poglede o podaljšanju življenja, če pa stremite po nesmrtnosti vam pa ni pomoči.

Radikalno podaljšanje življenja

Kassu v pohvalo pa bom povedal naslednje: za razliko od velike večine vodilnih javnih osebnosti je vsaj seznanjen s pomembnimi znanstvenimi in tehnološkimi odkritji. Razmnoževanje z laboratorijsko pomočjo, umetni organi, genetske manipulacije, psihoaktivna zdravila, računalniški vsadki v možganih in postopki za odpravo staranja—te in druge trenutne in načrtovane tehnike za spreminjanje naših teles in razumov predstavljajo izzive samemu smislu naše človečnosti, je dejal Kass maja 2000 v govoru imenovanem L’Chaim and Its Limits: Why Not Immortality?

Posebej v zvezi s podaljšanjem življenja je Kass naslovil tri pristope: nadomestitev hormonov, tehnologijo izvornih celic in genetski inženiring. Izpostavil je uporabo hormona za človeško rast pri obnovitvi in izboljšanju mladosti, uporabo izvornih celic za zamenjavo izrabljenih organov in tkiv, ter uporabo genetskega inženiringa za upravljanje vzvodov, ki nadzorujejo staranje. Posamezno ali v kombinaciji bi ti postopki lahko radikalno podaljšali življenjsko dobo—in to kmalu.

Vendar za razliko od mnogih ljudi Kass ne vidi upanja v takšnem razvoju dogodkov. Zaskrbljen je zaradi celotnega prizadevanja. Splača se ponovno pretehtati domneve po katerih smo delovali doslej: da je potrebno storiti vse za ohranitev zdravja in podaljšanje življenja, kolikor ga je le mogoče, ter da se morajo vse druge vrednote ukloniti biomedicinskim bogovom boljšega zdravja, večje čilosti in daljšega življenja, pravi.

Družbene posledice

Kass verjame, da bo imelo podaljšanje življenja slabe družbene posledice in da bo ogrozilo pravičnost distribucije. Če bi podaljšali življenjsko dobo vseh, predlaga, bi lahko to pomenilo ljudsko tragedijo v kateri, na primer, demografske spremembe pripeljejo do masivne degradacije okolja. Po drugi strani pa bo radikalno podaljšanje življenja—ali celo nesmrtnost—nepošteno podeljeno samo premožnim, verjame Kass.

V obeh primerih, pravi Bruce Klein, direktor člansko osnovane organizacije za promocijo dolgega življenja, ki se imenuje Immortality Institute, je Kass v zmoti. Alarmisti že desetletja opozarjajo, da prebivalstvo sveta postaja preveliko. Vendar pa so se skupaj z naraščajočim prebivalstvom napredovale tudi tehnologije za izboljšanje pridelka in povečanje učinkovitosti poljedelstva. S širjenjem tehnološkega napredka v države v razvoju pa se izboljšuje tudi življenje ljudi, pravi Klein. Kass hrepeni po politično korektni prihodnosti, obenem pa zagovarja smrt.

Kass brez sramu zahteva strožje državno lastništvo nad telesi državljanov. Realnost pa je, da ima vsakdo pravico sprejemati lastne informirane odločitve. Kot izjavlja Klein, Ljudje se bodo uprli vsaki vladi, ki poskuša določati maksimalne stopnje sreče, inteligence in življenjske dobe. Starši bodo še naprej hoteli najboljše za svoje otroke. Posamezniki bodo še naprej izboljševali in podaljševali svoje življenje. Tragedija bi bila poskušati ljudem odreči to možnost.

In četudi bi bilo prepuščeno le silam trga, ugotavlja Klein, bi radikalno podaljšanje življenja postalo splošno dosegljivo. Gledano kratkoročno, ima Kass prav. Premožnejši ljudje bodo živeli dlje. Vendar ali lahko bogati ljudje res monopolizirajo nesmrtnost? Verjetno je, da jim ne bi uspelo, verjetno pa je tudi, da ne bi niti poskušali. Ravno nasprotno, premožni posamezniki bodo investirali več denarja v promocijo izdelkov proti staranju, v upanju, da bodo zaslužili še več denarja. Povprečni ljudje pa se bodo prav tako okoristili, kot vemo iz dobro znanih sil trga in ekonomij obsega.

In tudi če se ne bodo, se Kass ne bi smel boriti proti podaljšanju življenja, da bi povečal enakost. Moral bi zagovarjati javno zdravstvo.

Brez smrti, brez pomena

Seveda pa nasprotovati Kassovemu mnenju ni tako enostavno. Je smrtni sovražnik podaljšanja življenja. To je vprašanje, pri katerem je na kocki naša lastna človečnost, ne samo v posledicah, marveč v samem pomenu izbire, pravi. Kajti trditi, da bi bilo človeško življenje brez smrti boljše je, predlagam, kot bi trdili, da bi bilo človeško življenje boljše, če bi bilo nekaj drugega kot človeško. (Kup gnijočega mesa je prav tako nekaj drugega kot človeški, domnevam, vendar pustimo zaenkrat to ob strani.)

Kass verjame, da je smrt dobra in potrebna. Ponuja štiri ključne koristi:

• Interesi in zaposlenost—Užitki življenja se ne bi povečevali proporcionalno z leti, verjame Kass. Bi profesionalni igralci tenisa res uživali, če bi lahko igrali 25% iger tenisa več? sprašuje.
• Resnost in prizadevanje—Ne moremo si prizadevati za višje cilje ali biti resni brez (hm) skrajnega roka, pravi.
• Lepota in ljubezen—Tako kot sončni zahod, predlaga Kass, je življenje lepo zato, ker ima konec.
• Krepost in moralna odličnost—Smrtnost pomeni, da lahko damo naša življenja za višje cilje, pravi Kass.

Nobena izmed teh koristi ne vzdrži podrobnega pregleda.

Vzemite na primer interese in zaposlenost. Kass je popačil predmet razprave, s tem, ko je predlagal, da bi ljudje podaljšali svojo življenjsko dobo samo zato, da bi še naprej počeli stvari, ki so jih do sedaj – čeprav jih le-te ne osrečujejo več. Pa bi jih res? Seveda ne. Še vedno bi ostali zainteresirani in zaposleni, tako, da bi si še naprej postavljali nove izzive in iskali nova doživetja. Pred nekaj meseci sem srečal zagovornika podaljšanja življenja po imenu Robin Helweg–Larsen in ga vprašal, kaj bi storil, če bi imel na voljo več časa. Rad bi nekaj let preživel v vsaki kulturi, je dejal. Pomanjkanje interesa in zaposlenosti? Smešno.

Nikoli ne bo primanjkovalo novih aktivnosti, novih spoznanj in novih izkušenj, piše filozof Max More v eseju imenovanem Meaningfulness and Mortality. Morda bomo nekega dne poznali celotno fiziko in kemijo, čeprav nekateri teoretiki zanikajo tudi to. Ne moremo pa izčrpati tehnoloških uporab teh fizikalnih zakonov. Vedno bo obstajala inovativna umetnost—glasba, grafična umetnost, pisanje, ples, in oblike, ki si jih še ne moremo zamisliti. Ni mejá osebnim odnosom, ki jih lahko ustvarimo in razvijamo. Ni mejá družbenim oblikam, ki jih lahko razvijemo in ni mejá igram, ki si jih lahko izmislimo.

Kaj pa resnost, prizadevanje, krepost, in moralna odličnost? Kass se moti tudi tukaj. Ljudje postanejo bolj resni glede življenja z modrostjo starosti, ne manj. Dlje kot živijo, za večje stvari si lahko prizadevajo. In večje kot so njihove sposobnosti, večji je njihov prostor etičnih dejanj. Kako lahko mrtvec komurkoli pomaga? sprašuje Klein. Je bolj plemenito umreti in pomagati le peščici, ali živeti večno in pomagati neskončnemu številu ljudi?

In življenje bi bilo še vedno lepo brez smrti. Rože in sončni zahodi so lepi, ker so raznoliki, enkratni in se razvijajo, ne zato, ker umirajo. Nihče ne promovira stagnacije, le podaljšanje življenja. Prepričan sem, da Kass ponavlja splošno razširjeno napačno predstavo o nesmrtnosti, pravi Klein. Takšno življenje si predstavlja kot življenje seniorjev v gugalnikih, ki obujajo spomine na nekdanjo veličastno preteklost. Ljudje ne živijo le dlje, marveč živijo bolj zdravo. Znanstveniki ne delajo le na tem, da bi ustavili staranje, marveč, da bi zasukali kazalce na uri nazaj.

Znanost proti religiji

Obstaja še eno Kassovo mnenje, ki si zasluži pozornost: Verjame, da ljudje stremijo po nečem večnem, kar poskušajo zapolniti s stremljenjem po nesmrtnosti, ko bi morali pravzaprav stremeti po Bogu. Obljuba nesmrtnosti in večnosti odgovarja globoki resnici o človeški duši: človeška duša hrepeni, stremi po nekem stanju, nekem cilju, proti kateremu so usmerjene naše zemeljske aktivnosti, ki pa ga ni mogoče doseči v zemeljskem življenju, pravi Kass. Človeška želja po nesmrtnosti, za neminljivim in večnim, ni želja, ki bi jo biomedicinska zmaga nad smrtjo lahko zadovoljila. Še vedno bi bili nepopolni; še vedno bi nam manjkala modrost; še vedno bi nam manjkala božja prisotnost in odrešitev.

Kass končno pride na dan z besedo. Zdi se, da ga ne moti podaljšanje življenja, marveč to, da se odvračamo od zanašanja na nadnaravne sile, ter prevzemamo odgovornost za svojo prihodnost.

Kass vidi naše prizadevanje za dolgo življenje kot nekaj, kar uničuje to, kar nas dela človeške. Vendar te predstave izvirajo iz njegovega mnenja o tem, kaj pomeni biti član naše vrste. Naše trenutno stremljenje za daljše življenje je nadaljevanje naše zrelosti, od surovega kamenodobnega obstoja z 18–letnim življenjskim razponom do prihodnosti razširjenega zdravja, vitalnosti, modrosti in znanja.

Kass ima pravico do svojega mnenja. Nima pa pravice poskušati ustaviti nadaljevanje sto tisočih let človeškega napredka.