Kaj je transhumanizem?
Transhumanizem je široko definirano gibanje, ki se je postopno razvilo v zadnjih dveh desetletjih. [1] Promovira interdisciplinarni pristop k razumevanju in vrednotenju priložnosti za izboljšanje človeškega stanja in človeškega organizma, ki jih odpira napredek tehnologije. Pozornost se posveča tako sedanjim tehnologijam, kot sta genetski inženiring in informacijska tehnologija, tako kot predvidenim tehnologijam, kamor spadata molekularna nanotehnologija in umetna inteligenca.
Možnosti izboljševanja, o katerih se razpravlja, vključujejo radikalno podaljšanje zdravega človeškega življenjskega razpona, izkoreninjenje bolezni, odstranitev nepotrebnega trpljenja in povečanje človeških intelektualnih, fizičnih in čustvenih zmožnosti. Druge transhumanistične tematike vključujejo kolonizacijo vesolja in možnost stvaritve superinteligentnih strojev, skupaj z drugimi potencialnimi oblikami razvoja, ki bi lahko korenito spremenile človeško stanje. Področje ni omejeno samo na naprave in medicino, ampak obsega tudi ekonomske, družbene, ter institucionalne modele, kulturni razvoj, ter psihološke veščine in tehnike.
Transhumanisti gledajo na naravo kot na nedokončano delo, slabo razdelan začetek, ki se ga lahko naučimo preoblikovati na želene načine. Ni nam potrebno sprejeti, da je sodobno človeštvo končni izdelek evolucije. Transhumanisti upajo, da nam bo z odgovorno uporabo znanosti, tehnologije in drugih racionalnih sredstev sčasoma uspelo, da postanemo postčloveški, bitja z mnogo večjimi sposobnostmi, kot jih imajo sodobni ljudje.
Nekateri transhumanisti aktivno delujejo na povečanju verjetnosti, da bodo oni osebno preživeli dovolj dolgo, da bi postali postčloveški, na primer z izbiro zdravega življenjskega stila, ali tako, da izpeljejo ukrepe za krionično suspenzijo v primeru de-animacije. [2] Za razliko od mnogih drugih etičnih pogledov, ki so v praksi pogosto odražali reakcionarni odnos do novih tehnologij, transhumanistični pogled vodi razvijajoča se vizija zavzeti bolj proaktivni pristop do politik, povezanih s tehnologijo. Ta vizija, v grobih potezah, je ustvariti možnosti, da bi živeli mnogo daljša in mnogo bolj zdrava življenja, izboljšali naš spomin in intelektualne sposobnosti, obogatili naša čustvena doživetja in povečali naš subjektivni občutek ugodja, ter na splošno dosegli večjo stopnjo nadzora nad našimi lastnimi življenji. Ta izjava o človeškem potencialu se ponuja kot alternativa običajnim prepovedim proti temu, da bi se šli Boga, se vtikali v naravo, se vmešavali v bistvo naše človečnosti, ali kazali precenjevanje samih sebe, ki bo na koncu kaznovano.
Transhumanizem ne zbuja tehnološkega optimizma. Čeprav bodoče tehnološke zmožnosti s seboj prinašajo velikanski potencial za koristno uporabo, pa bi se jih lahko zlorabilo tudi za povzročitev velikanske škode, ki bi segala vse do ekstremnih možnosti izumrtja inteligentnega življenja. Drugi potencialni negativni izidi vsebujejo povečanje družbenih neenakosti ali postopni razpad skupnega premoženja, ki ga je težko kvantificirati in nam veliko pomeni, a ga običajno zanemarjamo v svojem dnevnem boju za materialni dobiček. To so na primer smiselni človeški odnosi in ekološka raznolikost. Takšna tveganja je potrebno vzeti zelo resno, čemur kontemplativni transhumanisti v celoti pritrjujejo. [3]
Transhumanizem ima svoje izvore v sekularnem humanističnem razmišljanju, vendar je bolj radikalen v smislu, da ne promovira le tradicionalnih načinov za izboljševanje človeške narave, kot sta izobrazba in kulturno oplemenitenje, temveč tudi neposredno uporabo medicine in tehnologije za preseganje nekaterih izmed naših osnovnih bioloških meja.
Človeške omejitve
Razpon misli, čustev, izkušenj in dejavnosti, ki so dostopni človeškim organizmom domnevno predstavljajo le majhen del vsega, kar je mogoče. Ni razloga za prepričanje, da je človeški način obstoja manj obremenjen z omejitvami, ki jih nalaga naša biološka narava, kakor način obstoja drugih živali. Na precej podoben način, kakor šimpanzom manjkajo potrebna kognitivna sredstva, da bi razumeli, kaj pomeni biti človek—stremljenja, ki jih ljudje imamo, naše filozofije, kompleksnosti človeške družbe, ali prefinjenosti naših medsebojnih odnosov, tako morda nam ljudem manjka zmožnost, da bi oblikovali realistično intuitivno razumevanje tega, kaj pomeni biti radikalno izboljšani človek (postčlovek), ter razumevanje misli, skrbi, aspiracij in družbenih odnosov, ki bi jih takšni ljudje lahko imeli.
Naš lastni, trenutni način obstoja zatorej obsega samo neznaten podprostor tega, kar je mogoče oziroma dovoljeno v okviru fizikalnih omejitev vesolja (Slika 1). Zelo verjetno lahko domnevamo, da obstajajo predeli tega večjega prostora, ki predstavljajo zelo visoko vrednotene načine življenja, vzpostavljanja odnosov, čutenja in razmišljanja.
- Prostor mogočih načinov obstoja
- Do sedaj nismo videli še ničesar (ni narisano v pravem merilu). Strokovni izraz transljudje označuje tranzicijska bitja, ali zmerno modificirane ljudi, katerih sposobnosti bi se nahajale nekje med sposobnostmi neizboljšanih ljudi in polno-razvitih postljudi. (Transhumanist je za razliko od tega le nekdo, ki sprejema transhumanizem.)
Omejitve človeškega načina obstoja so tako temeljite in obenem tako vsakdanje, da jih pogosto sploh ne opazimo. Če jih namreč hočemo postaviti pod vprašaj pa je potrebno manifestiranje skoraj otroške naivnosti. Oglejmo si nekatere izmed bolj osnovnih omejitev.
Življenjski razpon
Zaradi nevarnih okoliščin, v katerih so živeli naši pleistocenski predniki, se je človeški življenjski razpon razvil tako, da obsega pičlih sedem ali osem desetletij. To je, gledano z mnogih perspektiv, precej kratko časovno obdobje. Celo želvam gre na tem področju boljše.
Ni nam potrebno uporabljati geoloških ali kozmoloških primerjav, da bi poudarili bornost nam dodeljenih časovnih proračunov. Za pridobitev občutka o tem, da morda zamujamo nekaj pomembnega zaradi našega nagnjenja k zgodnjemu umiranju, se moramo samo domisliti nekaterih stvari, vrednih truda, ki bi jih lahko storili, ali vsaj poskušali storiti, če bi imeli na voljo več časa. Za vrtnarje, vzgojitelje, učenjake, umetnike, načrtovalce mest in tiste, ki preprosto uživajo v opazovanju in sodelovanju v raznolikih kulturnih in političnih predstavah življenja, so trije križi in desetletje pogosto nezadostni, da bi do zaključka pripeljali en sam velik projekt, kaj šele, da bi se ukvarjali z več takšnimi projekti v zaporedju.
Staranje in smrt prav tako prezgodaj prekineta razvoj človeške osebnosti. Predstavljajte si, kaj bi lahko nastalo iz Beethovna ali Goetheja, če bi bila danes še vedno med nami. Morda bi se razvila v okorela stara godrnjača, ki bi ju zanimali izključno pogovori o dosežkih njune mladosti. Morda pa bi, če bi ohranila zdravje in mladostno vitalnost, še naprej rasla kot moža in kot umetnika, ter dosegla stopnje zrelosti, ki si jih komaj lahko predstavljamo. Takšnega razvoja vsekakor ne moremo izključiti na podlagi tega, kar vemo danes. Zatorej obstaja vsaj možnost o obstoju nečesa zelo dragocenega izven človeške sfere. To je razlog, zakaj naj bi si prizadevali za sredstva, ki nam bodo omogočila, da pridemo tja in izvemo.
Intelektualna sposobnost
Vsi smo doživeli trenutke, ko smo si želeli, da bi bili malo pametnejši. Šest–kilogramski, siru–podobni miselni stroj, ki ga vlačimo s seboj naokrog v naših lobanjah lahko izvede vrsto spretnih trikov, vendar pa ima tudi svoje bistvene pomanjkljivosti. Nekatere—izmed njih kot je na primer pozabiti kupiti mleko, ali neuspeh pridobivanja tekoče izgovorjave tujih jezikov, ki se jih naučite kot odrasli ljudje—so očitne in ne potrebujejo dodatne obdelave. Te pomanjkljivosti so neprijetnosti, nikakor pa ne predstavljajo temeljnih preprek človeškemu razvoju.
Vendar pa obstaja globlji pomen v tem, kako omejenost našega intelektualnega aparata omejuje načine našega duševnega dela. Prej sem omenil analogijo s šimpanzom: ravno tako kot v primeru velikih opic, lahko tudi naš kognitivni ustroj izključuje celotne sloje razumevanja in miselne aktivnosti. Bistvo se tukaj ne nanaša na kakršnokoli logično ali metafizično nezmožnost: ni nam treba domnevati, da postljudje ne bi bili izračunljivi, ali da bi imeli koncepte, ki jih ne bi bilo mogoče izraziti s končnimi stavki v našem jeziku, ali karkoli podobnega. Nezmožnost na katero se sklicujem je bolj podobna nezmožnosti, da bi si mi sodobni ljudje v duhu zamislili 200–dimenzionalno hiperkroglo, ali da bi s popolnim spominom in polnim razumevanjem prebrali vse knjige v Kongresni knjižnici. Te stvari so za nas nemogoče, ker nam, preprosto rečeno, primanjkuje možganske moči. V istem smislu nam morda manjka sposobnost intuitivnega razumevanja, kaj bi pomenilo biti postčlovek ali gročiti igrišče postčloveških zadev.
Nadalje lahko naši možgani postavljajo zgornjo mejo naši sposobnosti odkrivati filozofske in znanstvene resnice. Morda neuspeh filozofskih raziskav, da bi prišle do trdnih, splošno sprejemljivih odgovorov na mnoga od velikih tradicionalnih filozofskih vprašanj izhaja iz dejstva, da nismo dovolj pametni, da bi bili uspešni pri tej vrsti poizvedovanja. Naše kognitivne omejitve nas morda zapirajo v platonsko jamo, kjer je najboljše, kar lahko storimo to, da teoretiziramo o “sencah”, torej reprezentacijah, ki so dovolj poenostavljene in poneumljene za človeške možgane.
Telesna funkcionalnost
Svoje naravne imunske sisteme izboljšujemo s cepljenjem, lahko pa se domislimo nadaljnjih izboljšav naših teles, ki bi nas varovale pred boleznimi, ali nam pomagale oblikovati naša telesa glede na naše želje (npr. s tem, da bi nam omogočale nadzorovati hitrost metabolizma naših teles). Takšne izboljšave bi lahko povečale kvaliteto naših življenj.
Radikalnejša vrsta nadgradnje bi bila lahko mogoča, če predpostavimo računski pogled na razum. Morda je mogoče prenesti (angl. upload) človeški razum na računalnik, z in silico repliciranjem podrobnih računskih procesov, ki bi običajno potekali v posameznih človeških možganih. [4] Obstajati kot upload bi imelo mnogo potencialnih prednosti, kot na primer sposobnost izdelave rezervnih kopij samega sebe (kar bi imelo ugoden vpliv na posameznikovo pričakovano življenjsko dobo) in sposobnost prenosa samega sebe v obliki informacij s svetlobno hitrostjo. Uploadi bi lahko živeli v umetni realnosti ali neposredno v fizični realnosti s pomočjo nadzora robotskih namestnikov.
Senzorična modalnost, posebne zmožnosti in občutljivosti
Sedanje človeške senzorične modalnosti niso edine, ki so mogoče in zagotovo niso tako visoko razvite, kot bi lahko bile. Nekatere živali imajo sonar, magnetno orientacijo, ali senzorje za elektriko in vibracije; mnoge imajo precej bolj izostren čut voha, ostrejši vid, itd. Obseg mogočih senzorskih modalnosti ni omejen na tiste, ki jih najdemo v živalskem kraljestvu. Ne obstaja nobena temeljna ovira, ki bi preprečevala, da bi dodali, na primer, zmožnost videti infrardeče sevanje ali zaznavati radijske signale in da bi morda dodali nekakšno vrsto telepatičnega čuta s povečanjem sposobnosti naših možganov, preko primerno nameščenih radijskih oddajnikov.
Ljudje uživajo tudi v vrsti posebnih zmožnosti, kot so na primer zmožnost ceniti glasbo, zmožnost smisla za humor, ter občutljivostih, kot so sposobnost spolnega vzburjenja in odzivi na erotične dražljaje. Zopet ni nobenega razloga za prepričanje, da smo izčrpali obseg mogočega, in zagotovo si lahko predstavljamo višje nivoje občutljivosti in odzivnosti.
Razpoloženje, energija in samo-nadzor
Kljub našim najboljšim naporom nam pogosto ne uspe, da bi se počutili tako srečne, kot bi si želeli. Videti je, da so kritične stopnje našega subjektivnega stanja v večji meri genetsko determinirane. Življenjski dogodki imajo zelo majhen dolgoročni vpliv; vzponi in padci usode nas dvigajo v višave in potiskajo v brezna, vseeno pa imajo zelo majhen dolgoročen učinek na samo-zaznani občutek ugodja. Trajna sreča ostaja neulovljiva, razen za tiste izmed nas, ki imajo tolikšno srečo, da so se rodili s temperamentom, ki pri tem igra ključno vlogo.
Poleg tega, da smo prepuščeni na milost in nemilost genetsko determinirane stabilizacijske točke našega ugodja, smo omejeni tudi z ozirom na energijo, moč volje in zmožnostjo oblikovanja naše osebnost v skladu z našimi ideali. Tudi enostavni cilji kot so shujšati ali opustiti kajenje se za mnoge izkažejo kot nedosegljivi.
Nekakšna podvrsta takšne vrste problemov je morda nujna, ne naključna, v naši sedanji naravi. Ne moremo, na primer, obenem imeti sposobnost, da enostavno opustimo katero koli navado, kot tudi sposobnost oblikovati stabilne navade, ki jih je težko opustiti. (Z ozirom na to je morda najbolje, na kar lahko upamo, sposobnost, s katero bi se lahko zlahka znebili navad, ki jih sploh nismo hoteli namerno izbrati, in morda bolj prilagodljiv sistem za oblikovanje navad, ki bi nam omogočal bolj natančno izbirati kdaj si želimo pridobiti navado in koliko truda bi bilo potrebno, da bi se je znova znebili.)
Temeljna transhumanistična vrednota: raziskovanje postčloveškega območja
Domneva, da obstajajo višje vrednote, kot jih lahko trenutno dojamemo, ne pomeni, da te vrednote niso definirane v terminih trenutnih dispozicij. Poglejmo si, na primer, dispozicijsko teorijo vrednost, kakršno opisuje David Lewis. [5] Glede na Lewisovo teorijo, nekaj predstavlja vrednoto za vas samo, in samo če bi jo še vedno hoteli hoteti, če bi bili z njo popolnoma seznanjeni, ter če bi o njej mislili in jo presojali kolikor je mogoče jasno. V tem pogledu je mogoče, da obstajajo vrednote, ki jih trenutno nočemo, ki jih trenutno niti nočemo želeti, ker morda nismo v polnosti seznanjeni z njimi, ali ker nismo primerni za njihovo presojanje. Nekatere vrednote, ki se nanašajo na določene oblike postčloveškega obstoja so morda te vrste; morda so za nas sedaj vrednote, in morda so vrednote zaradi naših trenutnih dispozicij, pa jih morda kljub vsemu nismo sposobni ceniti v polnosti z našimi trenutnimi omejenimi preudarnimi kapacitetami in našim pomanjkanjem zmožnosti za dovzetnost, ki so potrebne, da bi se z njimi v polnosti seznanili. Ta točka je pomembna, ker kaže, da transhumanistični pogled o tem, da bi morali raziskovati območje postčloveških vrednot, nima za posledico tega, da bi opustili naše trenutne vrednote. Postčloveške vrednote so lahko naše trenutne vrednote, četudi takšne, ki jih še vedno ne razumemo točno. Transhumanizem od nas ne zahteva, da bi bolj cenili postčloveška bitja kot človeška bitja, temveč, da je pravi način kako ceniti človeška bitja, da si omogočimo boljšo realizacijo naših idealov in da se morda nekateri izmed naših idealov nahajajo izven območja načinov obstoja, ki so nam dostopna z našo trenutno biološko konstitucijo.
Presežemo lahko mnoge izmed naših bioloških omejitev. Mogoče je, da obstajajo nekatere omejitve, ki jih ne moremo preseči, ne samo zaradi tehnoloških težav, temveč zaradi metafizičnih vzrokov. Odvisno od tega, kakšni so naši pogledi na to, kaj je osnova osebni identiteti, je mogoče, da so določeni načini bivanja, čeprav mogoči, nemogoči za nas, ker bi bilo vsako bitje takšne vrste tako različno od nas, da ne bi moglo biti mi. Zadeve te vrste so znane iz teoloških diskusij posmrtnega življenja. V krščanski teologiji bo Bog nekaterim dušam dovolil, da pridejo v nebesa, ko se njihov čas telesnih bitij konča. Preden jim bo dovoljen vstop v nebesa, naj bi bile duše podvržene procesu prečiščevanja, v katerem bi izgubile mnoge izmed svojih nekdanjih telesnih lastnosti. Skeptiki utegnejo dvomiti, da bi bili razumi, ki bi sledili iz tega, dovolj podobni našim trenutnim razumom, da bi bili lahko iste osebe. Podoben predikament izvira iz transhumanizma: če je način obstoja postčloveškega bitja radikalno drugačen od človeškega bitja, potem lahko dvomimo, da bi bilo lahko postčloveško bitje ista oseba kot človeško bitje, čeprav postčloveško bitje izvira iz človeškega bitja.
Lahko pa si zamislimo množico izboljšav, zaradi katerih ne bi bilo nemogoče, da oseba po transformaciji ostane ista oseba kot oseba pred transformacijo. Posameznik bi lahko pridobil precej povečano pričakovano življenjsko dobo, inteligenco, zdravje, spomin, in čustveno občutljivost, ne da bi prenehal obstajati v postopku. Intelektualno življenje posameznika se lahko drastično preoblikuje, če pridobi izobrazbo. Posameznikova pričakovana življenjska doba se lahko znatno poveča, če ga nepričakovano ozdravijo smrtonosne bolezni. Vendar na takšen razvoj ne gledamo kot na konec prvotne osebe. Zlasti se zdi, da so lahko modifikacije, ki povečujejo posameznikove zmožnosti, precej obsežnejše, kot modifikacije, ki jih zmanjšujejo, na primer možganske poškodbe. Če se večino tega, kar posameznik v določenem trenutku je, vključno z njegovimi najpomembnejšimi spomini, aktivnostmi in čustvi, ohrani, ter se na to dodajo dodatne sposobnosti, to ne bi zlahka povzročilo, da posameznik preneha obstajati.
Ohranitev osebne identitete, še posebej če je ta pojem ozko definiran, ni vse. Cenimo lahko tudi druge stvari, ne samo sebe, ali pa se nam lahko zdi zadovoljivo, če preživijo nekateri naši deli ali aspekti, ter uspevajo naprej, čeprav se je za to potrebno odpovedati tolikšnemu delu nas samih, da prenehamo biti ista oseba. Katere dele nas samih bi bili pripravljeni žrtvovati morda ne bo jasno dokler se ne bomo podrobneje spoznali s polnim pomenom opcij. Previdno, inkrementalno raziskovanje postčloveškega območja je morda neobhodno za pridobitev takšnega razumevanja, čeprav se bomo morda prav tako sposobni učiti iz medsebojnih izkušenj in iz duhovnega dela.
Poleg tega pa je mogoče, da bomo dajali prednost temu, da bi bili bodoči ljudje postčloveški namesto človeški, če bi bila življenja, ki bi jih živeli postljudje bolj vredna truda kot življenja alternativnih ljudi. Vsakršen razlog, ki bi izviral iz takšnih razmišljanj ne bi bil odvisen od predpostavke, da bi mi sami lahko postali postčloveška bitja.
Transhumanizem promovira prizadevanje za nadaljnji razvoj, da bi lahko raziskovali do tedaj nedostopna območja vrednot. Tehnološko izboljševanje človeških organizmov je sredstvo, ki bi ga morali uporabiti v ta namen. Ni omejitev koliko je mogoče doseči z nizko–tehnološkimi sredstvi kot so izobraževanje, filozofska kontemplacija, moralno samo–preiskovanje in drugimi podobnimi metodami, ki so jih predlagali klasični filozofi s perfekcionističnimi nagnjenji, vključno s Platonom, Aristotelom in Nietzschejem, ali tako, da bi ustvarili pravičnejšo in boljšo družbo, kakršno so si zamislili socialni reformisti kot sta Marx ali Martin Luter King. S tem ne zmanjšujemo pomena tega, kar lahko storimo z orodji, ki jih imamo danes. Vendar pa konec koncev transhumanisti upajo, da bo mogoče iti dlje.
Osnovni pogoji za uresničitev transhumanističnega projekta
Če je to velika vizija, kaj so bolj natančni cilji v katere se vizija prevede kot vodilo za konkretne politike?
Kar je potrebno za uresničenje transhumanističnih sanj je, da so tehnološka sredstva, ki so potrebna za prehod v postčloveški prostor, na voljo tistim, ki jih želijo uporabiti in da je družba organizirana na takšen način, da je mogoče izvajati takšno raziskovanje brez povzročitve nesprejemljive škode družbenemu tkivu in brez vsiljevanja nesprejemljivih eksistencialnih tveganj obstoju.
Globalna varnost
Čeprav so nesreče in nazadovanja neizogibna v implementaciji transhumanističnega projekta (prav tako kot so neizogibna, če opustimo transhumanistični projekt), obstaja vrsta katastrofe, ki se ji moramo izogniti za vsako ceno: eksistencialno tveganje—kjer bi neugoden izid uničil z Zemlje izhajajoče inteligentno življenje ali trajno in drastično zmanjšal njegov potencial. [6]
Več nedavnih razprav je trdilo, da je združena verjetnost eksistencialnih tveganj zelo stvarna. [7] Pomen stanja eksistencialne varnosti za transhumanistično vizijo je očiten: če izumremo ali trajno uničimo naš potencial za nadaljnji razvoj, temeljne transhumanistične vrednote ne bo mogoče uresničiti. Globalna varnost je najosnovnejši in neprenosljivi pogoj za transhumanistični projekt.
Tehnološki napredek
Da je tehnološki napredek na splošno zaželen s transhumanističnega zornega kota je prav tako očitno. Mnoge izmed naših bioloških pomanjkljivosti (staranje, bolezen, šibek spomin in intelekt, omejen čustveni repertoar in neustrezna zmožnost za trajno ugodje) je težko premagati, za kar bodo potrebna napredna orodja. Razvoj teh orodij je velikanski izziv našim skupnim sposobnostim za reševanje problemov. Ker je tehnološki napredek tesno povezan z gospodarskim razvojem, gospodarsko rastjo—ali bolj natančno, z rastjo produktivnosti—lahko v nekaterih primerih služi kot nadomestek za tehnološki napredek. (Rast produktivnosti je, seveda, samo nepopolno merilo relevantne oblike tehnološkega napredka, ki je, prav tako, nepopolno merilo splošnega izboljšanja, saj zanemarja dejavnike kot so pravičnost razdeljevanja, ekološka raznolikost in kvaliteta človeških odnosov.)
Na zgodovino ekonomskega in tehnološkega razvoja in sočasno rast civilizacije upravičeno gledamo s spoštovanjem kot na najveličastnejši dosežek človeštva. Zahvaljujoč postopni akumulaciji izboljšav v preteklih nekaj tisoč letih, so bile velike množice človeštva osvobojene nepismenosti, življenjske dobe dvajsetih let, alarmantnih stopenj smrtnosti dojenčkov, strahotnih bolezni, ki so jih prenašale brez blažil, ter periodičnega stradanja in pomanjkanja vode. Tehnologija, v tem kontekstu, ne pomeni samo naprav, temveč vključuje vse instrumentalno uporabne objekte in sisteme, ki so bili namerno ustvarjeni. Ta široka definicija obsega vse postopke in institucije, kot so dvojno knjigovodstvo, znanstvena vrstniška recenzija, pravni sistem in uporabne znanosti.
Široki dostop
Ni dovolj, da nekdo razišče postčloveško območje. Popolna uresničitev temeljne transhumanistične vrednote zahteva, da naj bi, idealno, vsak imel možnost postati postčlovek. Bilo bi pod–optimalno, če bi bila priložnost postati postčloveški omejena na maloštevilno elito.
Obstaja več razlogov za podporo širokemu dostopu: da bi zmanjšali neenakost; ker bi bila to pravičnejša ureditev; za izražanje solidarnosti in spoštovanja soljudi; za pridobitev podpore za transhumanistični projekt; za povečanje možnosti, da bi imeli priložnost postati postčloveški; da bi povečali možnosti, da tisti, ki so vam blizu dobijo priložnost postati postčloveški; ker lahko poveča razpon postčloveškega prostora, ki bo raziskan; in za lajšanje človeškega trpljenja v največjem mogočem obsegu.
Zahteva širokega dostopa je osnova moralni nuji transhumanistične vizije. Široki dostop ne zagovarja zadrževanja. Nasprotno, če ostale stvari ostanejo nespremenjene, je to argument, da napredujemo kolikor hitro je mogoče. 150.000 človeških bitij vsak dan umre na našem planetu, ne da bi imela kakršen koli dostop do predvidenih izboljševalnih tehnologij, ki nam bodo omogočile postati postčloveški. Prej ko bo ta tehnologija razvita, manj ljudi bo umrlo brez dostopa.
Zamislite si hipotetični primer, v katerem imate izbiro med (a) dopustiti trenutni človeški populaciji, da obstaja naprej in (b) da je hipoma in brez bolečin ubita in zamenjana s šestimi milijardami novih človeških bitij, ki so zelo podobna, vendar ne enaka ljudem, ki obstajajo danes. Takšni zamenjavi bi se bilo potrebno trdno upirati na moralni osnovi, saj bi vključevala neprostovoljno smrt šestih milijard ljudi. Zaradi dejstva, da bi jih zamenjalo šest milijard na novo ustvarjenih podobnih ljudi zamenjava še ne postane sprejemljiva. Človeška bitja niso odstranljiva. Iz podobnih razlogov je pomembno, da je priložnost postati postčloveški na voljo največjemu mogočemu številu ljudi, namesto, da bi obstoječo populacijo zgolj dopolnili (ali še slabše, nadomestili) z novo serijo postčloveških ljudi. Transhumanistični ideal bo maksimalno uresničen samo, če bodo koristi tehnologij razdeljene v najširšem obsegu in na voljo kolikor hitro je mogoče, po možnosti za časa našega življenja.
Izvedene vrednote
Iz teh specifičnih zahtev izhaja vrsta izvedenih transhumanističnih vrednot, ki pretvarjajo transhumanistično vizijo v prakso. (Nekatere izmed teh vrednot imajo lahko tudi neodvisen razlog za obstoj, prav tako pa transhumanizem ne nakazuje, da je spodaj navedeni seznam vrednot izčrpen.)
Za začetek, transhumanisti običajno poudarjajo svobodo posameznika in posameznikove izbire na področju izboljševalnih tehnologij. Ljudje se močno razlikujejo v pojmovanju tega, kaj naj bi predstavljalo njihovo lastno popolnost ali izboljšanje. Nekateri se hočejo razviti v eno smer, drugi spet v drugačno, nekateri pa raje ostanejo to, kar so. Bilo bi moralno nesprejemljivo, če bi kdorkoli vsilil enoten standard, kateremu bi se morali vsi prilagoditi. Ljudje bi morali imeti pravico izbrati katero izboljševalno tehnologijo, če sploh katero, hočejo uporabiti. V primerih, ko imajo izbire posameznikov znaten vpliv na druge ljudi, bi bilo morda potrebno to splošno načelo omejiti, vendar pa samo dejstvo, da bi bil lahko nekdo zgrožen ali moralno užaljen, če nekdo drug uporablja tehnologijo za lastno modificiranje, običajno ne predstavlja legitimnega vzroka za prisilno vmešavanje. Nadalje, slaba zgodovina centralno planiranih naporov, da bi ustvarili boljše ljudi (npr. evgenično gibanje v sovjetskem totalitarizmu) kaže, da se moramo paziti kolektivnega odločanja na področju človeških modifikacij.
Še ena transhumanistična prioriteta je, da se postavimo v boljši položaj za sprejemanje modrih odločitev o tem, kam smo namenjeni. Potrebovali bomo vso modrost, ki jo bomo lahko dobili, ko bomo razpravljali o postčloveški tranziciji. Transhumanisti visoko cenijo izboljšanje naših posameznih in kolektivnih moči razumevanja in naše sposobnosti za implementacijo odgovornih odločitev. Kolektivno bi lahko postali pametnejši in bolj informirani s pomočjo sredstev kot so znanstvene raziskave, javne razprave in odprte razprave o prihodnosti, informacijski trgi [8], kolaborativno filtriranje informacij [9]. Na individualnem nivoju imamo lahko koristi od izobrazbe, kritičnega razmišljanja, nepristranosti, študijskih tehnik, informacijske tehnologije in morda zdravil za izboljševanje spomina in pozornosti ter drugih kognitivnih izboljševalnih tehnologij. Našo sposobnost za implementacijo odgovornih odločitev je mogoče izboljšati z razširitvijo vladavine prava in demokracije na mednarodni ravni. Poleg tega bi lahko umetna inteligenca, še posebej če in ko doseže stopnjo, enako človeški, ali višjo, dala ogromen zagon prizadevanju za znanje in modrost.
Glede na omejitve naše trenutne modrosti, je določeno epistemološko oklevanje primerno, skupaj s pripravljenostjo nenehno na novo ocenjevati naše domneve, ko dobimo na voljo več informacij. Ne moremo z gotovostjo domnevati, da se bodo naše stare navade in prepričanja izkazali kot primerni za usmerjanje v naših novih okoliščinah.
Globalno varnost je mogoče izboljšati s promocijo mednarodnega miru in sodelovanja, ter z močnim nasprotovanjem širjenju orožij za množično uničevanje. Izboljšanja v nadzorovalni tehnologiji bodo morda olajšala odkrivanje protizakonitih programov za izdelavo orožja. Tudi drugi varnostni ukrepi bi lahko bili primerni za preprečevanje različnih eksistencialnih groženj. Več raziskav o takšnih tveganjih bi nam omogočilo boljše razumevanje dolgoročnih groženj človeškemu napredovanju, ter kaj lahko storimo, da bi jih zmanjšali.
Ker je tehnološki razvoj nujen za uresničenje transhumanistične vizije, je potrebno promovirati podjetništvo, znanost in inženirski duh. Bolj splošno, transhumanisti cenijo pragmatično držo in konstruktivni pristop za reševanje problemov v zvezi z izzivi, ter pri tem dajejo prednost metodam, o katerih nam izkušnje govorijo, da dajejo dobre rezultate. Menijo, da je bolje prevzeti iniciativo in “nekaj storiti glede tega”, kot pa posedati naokrog in se pritoževati. To je smisel v katerem je transhumanizem optimističen. (Ni optimističen v smislu zagovarjanja prenapihnjenega prepričanja v verjetnost uspeha, ali v pangloškem (slepo optimističnem) smislu izmišljanja izgovorov za pomanjkljivosti statusa quo.)
Transhumanizem zagovarja blagostanje vsega zavedajočega, pa naj se le–to nahaja v umetnih intelektih, ljudeh, ali nečloveških živalih (vključno z zunajzemeljskimi vrstami, če obstajajo). Rasizem, seksizem, vrstizem, bojeviti nacionalizem in verska nestrpnost so nesprejemljivi. Poleg običajnih razlogov za označevanje takšnih navad kot spornih, pa obstaja tudi specifična transhumanistična motivacija za to. Da bi se pripravili za čas, ko se bo morda človeška vrsta pričela razvejati v različne smeri, moramo sedaj pričeti močno spodbujati razvoj moralnih nazorov, ki so dovolj široki, da v sferi moralnih zadev zaobsežejo samozavedajoče entitete, ki so zasnovane drugače od nas samih.
Končno transhumanizem poudarja moralno nujo reševanja življenj, ali natančneje, preprečevanja neprostovoljnih smrti med ljudmi, katerih življenja so vredna tega, da bi jih živeli. V razvitem svetu je trenutno staranje morilec številka ena. Staranje je tudi največji vzrok bolezni, invalidnosti in blaznosti. (Čeprav bi lahko ozdravili vse bolezni srca, ter vse oblike raka, bi se pričakovana življenjska doba povečala le za borih šest do sedem let.) Medicina proti staranju je zatorej ključna transhumanistična prioriteta. Cilj je seveda radikalno podaljšati zdravi aktivni razpon človeškega življenja, ne dodati nekaj bornih let na respiratorju ob koncu življenja.
Ker smo še vedno daleč od tega, da bi bili sposobni ustaviti ali obrniti staranje nazaj, bi morala biti krionična suspenzija mrtvih na voljo kot opcija tistim, ki si je želijo. Možno je, da bodo prihajajoče tehnologije omogočile reanimacijo ljudi, ki so v krionični suspenziji. [10] Medtem ko ima krionika morda res majhne možnosti za uspeh, vseeno nudi večje upanje kot kremiranje ali pokop.
Seznam transhumanističnih vrednot
- Temeljne vrednote
- Imeti možnost raziskati transčloveška in postčloveška področja
- Osnovni pogoji
- Globalna varnost
- Tehnološki napredek
- Široki dostop
- Izvedene vrednote
- Nič napačnega v vmešavanju v naravo; zavrnitev ideje o precenjevanju človeka
- Individualna izbira pri uporabi izboljševalnih tehnologij; morfološka svoboda
- Mir, mednarodno sodelovanje, neširjenje orožij za množično uničevanje
- Izboljševanje razumevanja (spodbujanje raziskav in javnih razprav; kritično razmišljanje; nepristranost, znanstvene preiskave; odprto razpravljanje o prihodnosti)
- Postati pametnejši (individualno; kolektivno; ter razviti strojno inteligenco)
- Filozofska zmotnost; pripravljenost ponovno izprašati domneve ko napredujemo
- Pragmatizem; inženirski in podjetniški duh; znanost
- Raznolikost (vrste, rase, verska prepričanja, spolna orientacija, življenjski stili, itd.)
- Skrbeti za blagostanje vsega samozavednega
- Reševanje življenj (podaljševanje življenja, raziskave proti staranju in krionika)
Reference
- Bostrom, N. (2002)
- Existential Risks: Analyzing Human Extinction Scenarios and Related Hazards
- Journal of Evolution and Technology, 9
- Bostrom, N. (2003)
- Human Genetic Enhancements: A Transhumanist Perspective
- Journal of Value Inquiry, Forthcoming
- Bostrom, N., et al. (1999)
- The Transhumanist FAQ
- Chislenko, A. (1997)
- Automated Collaborative Filtering and Semantic Transports
- Drexler, K. E. (1986)
- Engines of Creation: The Coming Era of Nanotechnology
- Anchor Books: New York, 1986
- Ettinger, R. (1964)
- The Prospect of Immortality
- Doubleday: New York, 1964
- Hanson, R. (1995)
- Could Gambling Save Science? Encouraging an Honest Consensus Social Epistemology
- 9:1: 3-33.
- Hughes, J. (2001)
- The Future of Death: Cryonics and the Telos of Liberal Individualism
- Journal of Evolution and Technology, 6
- Leslie, J. (1996)
- The End of the World: The Science and Ethics of Human Extinction
- Routledge: London, 1996
- Lewis, D. (1989)
- Dispositional Theories of Value
- Proceedings of the Aristotelian Society Supp., 63: 113-37
- Merkle, R. (1994)
- The Molecular Repair of the Brain
- Cryonics, 15 (1 and 2)
- Moravec, H. (1989)
- Mind Children
- Harvard University Press: Harvard, 198
- Rees, M. (2003)
- Our Final Hour: A Scientist's Warning
- Basic Books: New York, 2003