Tehnološka samo–transformacija

Večanje osebne ekstropije

Vendar pa mi hočemo biti tisti, kateri smo—novi, edinstveni, neprimerljivi, tisti, ki si sami postavljajo svoje zakone, tisti, ki se sami ustvarjajo!

-- Friedrich Nietzsche (The Gay Science, str. 335)

Uvoljiti jaz.—Aktivne, uspešne narave delujejo, ne po diktatu: Spoznaj se, temveč kot da bi pred njimi visela zapoved: Uvolji jaz in postal boš jaz."

-- Friedrich Nietzsche (Assorted Opinions and Maxims)

Samo–transformacija in osebna ekstropija

Samo–transformacija je proces, ki povečuje osebno ekstropijo. Ekstropija je merilo inteligence, informacijske vsebine, razpoložljive energije, dolgoživosti, vitalnosti, raznolikosti, kompleksnosti in kapacitete za rast določenega sistema. Brez dvoma je samo–transformacija mišljena kot pozitivna samo–transformacija. Spremembe, o katerih bom govoril, na nek način povečujejo ekstropijo v vašem življenju in osebi, namesto, da bi bile vrednotno nevtralne—pomagajo vam, da boste bolj inteligentni in bolj modri, fizično bolj zdravi in polni energije, vedno bolj psihološko učinkoviti, bolj ustvarjalni, racionalni in produktivni, ter bolj učinkoviti pri zbiranju in filtriranju informacij.

Ekstropijska življenjska filozofija gleda na samo–transformacijo kot primarno vrednoto. Vrednota je psihološka značilnost, moralna odličnost, ki nas žene, da živimo odlično na določen način. Vrlina neodvisnosti, na primer, je značilnost, ki jo kaže oseba, katera sama sprejema svoje odločitve, z uporabo lastne presoje in ne dovoljuje, da bi drugi sprejemali odločitve zanjo po že privzetem vzorcu. Vrlina samo–transformacije je značilnost, ki odseva in omogoča težnjo osebe po fizični, intelektualni, moralni in psihološki odličnosti. Predanostsamo–transformaciji pomeni zavrnitev vdanosti v povprečnost, izpraševanje meja lastnega potenciala in težnjo po stalnem preseganju psiholoških, družbenih, psiholoških, genskih in nevroloških omejitev.

samo–transformacija je več kot zgolj preferenca. Ayn Rand je identificirala temeljno in dokončno izbiro, s katero se nenehno sooča vsak organizem: živeti ali umreti. Ne da bi nujno podpiral Randino mnenje, po katerem je mogoče vse vrednote in vrline striktno izpeljati iz dokončne odločitve umreti ali živeti, vseeno potrjujem trditev, da obveza uspešnemu in izpolnjujočemu življenju—Aristotelova vizija človeškega razcveta in  Nietzschejeva volja do moči—zahteva zavesten napor, da presežemo sami sebe, da presežemo vse omejitve naši rasti. samo–transformacija je vrlina ker promovira naše preživetje, našo učinkovitost in naše blagostanje. Kot dinamični proces samo–preseganja, notranje generirano gonilo po rasti in uspevanju, je samo bistvo in najvišji izraz življenja.

Narava samo–transformacije ponuja del razloga zakaj v ekstropijski filozofiji ni mesta za pojme kot so bogovi in nadnaravno. Kot sta spoznala Feuerbach in Nietzsche, predpostavka nekega prostora božanske popolnosti spodkopava življenje, saj sta Bog in duh reaktivna koncepta, ker sta definirana v smislu tega, kaj fizično življenje ni. V glavnih religijah je svet nizkoten in pokvarjen, naš fizični obstoj prehoden in manjvreden. Zvestoba življenju vsebuje sklep iskati vitalnost znotraj, ne v zunanjem božanstvu ali nadnaravnem prostoru. Koncept popolnega, neskončnega, večnega in v celoti dobrega nadnaravnega prostora, ki je v popolnem nasprotju s svetom izkušenj in ponižuje ter jemlje našemu svetu in našemu fizičnemu jazu vrednost in pomen. Življenje je v temelju nenehen proces, katerega jedro je samo–preseganje, napredovanje, samo–transformacija in samo–izboljševanje. Namen življenja ni zgolj preživetje, saj njegove energije ostanejo, ko je ta osnovni cilj enkrat zagotovljen; prav tako ni njegov namen služiti ali častiti karkoli zunanjega, zakaj to bi bilo samo–odtujujoče. Bistvo življenja je to, kar je Nietzsche imenoval volja do moči—večno gonilo življenja za njegovo lastno povečevanje in odličnost. Ekstropijsko življenje tako ne more nikoli manifestirati samo–žrtvovanja ali čaščenja superiornih bitij.

Praksa samo–transformacije sinergistično sodeluje z drugimi ekstropijskimi načeli, kot so utelešena v dejanjih posameznika. [1] Dinamični optimizem služi motiviranju nenehne osebne transformacije in za vzdrževanje transformativnih naporov ter premagovanje pregrad in uničujoče malodušnosti v obdobjih težav ali utrujenosti. Širjenje brez meja v smislu družbe nudi kontekst, ki nam je potreben za vzdrževanje dejanskega dolgoročnega osebnega napredka, za nudenje energije, prostora in ogrodja za raznolikost, ki je implicitna v individualni samo–transformaciji. Inteligentna tehnologija v tem kontekstu pomeni usmerjanje znanosti in tehnologije v transcendenco naših doslej inherentno omejenih sposobnosti. Spontani red je stanje omogočanja, ki dovoljuje vsakemu posamezniku, da sledi svoji samo–transformaciji z minimalnim vmešavanjem drugih, za maksimalno splošno korist iz posledične raznolikosti.

Samo–transformacija in ekstremna dolgoživost

Ekstropijska predanost samo–transformaciji se naravno sklada z ekstropijsko željo po ekstremni dolgoživosti in prizadevanju za fizično nesmrtnost. Praktično nesmrtni transljudje se bodo morali nenehno modificirati, da bi ostali na tekočem s svetom, ter da bi si zagotovili dovršitev, gledano na dolgi rok. Izpolnitev starodavnega alkimističnega prizadevanja za ključ do odprave staranja je na obzorju. Po dolgih letih plazenja z le majhnimi uspehi (kot na primer prehranske omejitve in poskusi s ko–encimom Q10), je interventna gerontologija v zadnjih desetih letih začela uporabljati orodja molekularne biologije. Napredek tako v teoriji kot v praksi se pospešuje in bo naredil še en skok naprej ko bodo v uporabo prišla analitična in interventna orodja nanomedicine, verjetno do konca prve četrtine 21. stoletja. Ni več tako radikalno trditi, da lahko pričakujemo velikansko podaljšanje človeškega življenjskega razpona do sredine 21. stoletja (in morda celo mnogo prej). [2]

Mnogi izmed tistih, ki površinsko razmišljajo o možnostih in posledicah neomejenih časovnih razponov nam slikajo svet statičnih oseb, ki so se naveličale življenja. Tiste, ki so visoke starosti slikajo kot psihološko izžete. Enačijo globoko zrelost z zdolgočasenostjo in apatijo. To je lažna podoba, razen v primeru tistih, ki (pri kateri koli starosti) izberejo pasivno življenje mirovanja kljub pritiskom sprememb. Ni nam potrebno gledati v prihodnje stoletje, da bi videli, kako ta projekcija prej prikriva kot razjasnjuje. Celo sedaj, ko se ocenjeni življenjski razpon približuje osemdesetim letom (brez ozira na bodoči napredek v gerontologiji), so bili pogoji življenja, ki so pomembni za osebno transformacijo, podvrženi drastičnim spremembam v primerjavi z zgodovinsko nedavno preteklostjo. Ko je večina ljudi umirala pri tridesetih ali štiridesetih letih starosti, ali celo manj in se je tehnologija, kultura in družbena organizacija spreminjala z ledeniško hitrostjo, ni bila osebna transformacija ne potrebna ne hvaljena. Človek, ki je obdeloval zemljo v Evropi 16. stoletja ni čutil potrebe po kljubovanju svojim mejam v prid inovativnemu življenju. Njegovo delo bi verjetno ostalo nespremenjeno celo življenje. Verjetno bi bil poročen do smrti in organizacija njegove družine bi bila verjetno določena–brez neprijetnih alternativnih življenjskih stilov, ki bi vznemirjali njegovo ravnodušnost. Redko, če sploh kdaj, bi se moral spoprijeti z izzivom novih tehnologij, pomembnih novih idej, ali znatnih političnih sprememb.

Sedaj, v letu 1993, gre lahko le malo ljudi skozi življenje ne da bi bili podvrženi velikim spremembam in skoraj nihče (amiši so morda izjema) se ne more izogniti vsaj nekaterim spremembam svojega življenjskega stila. Vedno bolj absurdno je prepričanje mladih, da se lahko izučijo za eno kariero in v tej karieri ostanejo za neomejen čas. Delavci v proizvodnji so se morali naučiti storitvenih spretnosti; administrativni uslužbenci so se morali naučiti uporabljati računalnike; in zdravniki so se morali prilagoditi novim modalnostim diagnostike in zdravljenja. Družinska struktura ni več določena, da bi vanjo vstopali nezavedno in bi nas obvezovala do konca življenja. Vloga moškega kot hranilca družine in glave gospodinjstva je pod vprašajem, kakor tudi potreba po veliki družini, partnerjem nasprotnega spola in dosmrtni predanosti. Na voljo imamo rastočo izbiro idej, naprav, kultur, športa in iger, izbira pa raste z vedno večjo hitrostjo, zaradi rasti prebivalstva in ekonomskih pritiskov.

Tako je, že sedaj, samo–transformacija—učenje novih spretnosti, modificiranje navad, izbira novih interesov in obnašanj—nujna, če želimo ostati vključeni v naš protejski svet. Medtem ko je stari svet dušil osebno inovacijo v morju mirovanja, nas sodobni svet vedno znova elektrificira z nabojem sprememb. Enaindvajseto stoletje—doba prehoda iz človeškega v transčloveško—lahko le ojača to napetost. Medtem ko bodo nekateri konservativci vedno poskušali stagnirati kolikor je mogoče, bodo pritiski vedno v prid osebni transformaciji. Biotehnologija, nanotehnologija, nevralna omrežja, sintetična inteligenca, širjenje v vesolje, ojačevanje inteligence in nevrokemične modifikacije (vključno s trenutno še nepredvidenimi modifikacijami) bodo zagotovile pretok sprememb in širitev polja izbire. Navajeni smo asociirati visoko starost (kot jo sedaj pojmujemo) s pomanjkanjem energičnosti, slabim zdravjem in senilnostjo. Vendar pa bodo stoletniki prihodnjega stoletja videti mladostni in polni energije. Ne samo, da bo fizična bolezen postala praktično neznana, temveč bomo tudi v polnosti razumeli izvor depresije in pomanjkanja navdušenja, kar nam bo omogočalo, da bomo sebe ohranjali v trajnem stanju visoke energije. Z odpravo staranja, kroničnih bolezni in depresije, visoka starost ne bo nič več pomenila utrujenosti, odmaknjenosti ali resignacije.

Poleg tega, da nam bo transformacija potrebna za to, da bomo ostali na tekočem, bomo mi, potencialni nesmrtniki, ugotovili, da je samo–transformacija potrebna za izpolnjujoče, smiselno življenje. Medtem ko so stari nazori trdili, da je za smiselno življenje potrebna močna in stabilna vez z določeno skupnostjo, določena družbena vloga in določen bog, ekstropijski nazor vidi smiselnost in izpolnjenost delno v vezeh, ki jih posameznik po svoji volji in zavestno oblikuje, ter v procesu rasti, obnove in razpuščanja starih vezi, ter oblikovanja novih. [3] Za stimulativno, izzivov polno in izpolnjujoče življenje, bo potrebna periodična, čeprav ne stalna, metamorfoza. Namesto trajnega umika po šestih desetletjih, bodo dolgoživi odhajali na začasne umike, da bi premišljali o svojem trenutnem življenju, da bi za nekaj časa upočasnili tempo, ali da bi se naučili novih spretnosti. Ne glede na to, kako dolgo živimo, vedno bomo lahko našli nove interese, nova področja raziskav, nove prijatelje, nove kulture in subkulture, ter nove športe in igre. Z izogibanjem mirovanju se lahko za vedno izmikamo eksistencialnemu dolgočasju, ki je tipizirano v zgodbah kot je Čapekov The Makropulos Case. Nekateri se bodo navsezadnje odločili za končanje svojih sicer neomejenih življenj, kot to stori Elina Makropulos, vendar le tisti, ki se ne bodo spoprijeli z izzivom samo–transformacije.

Dolgoživa in globoko zrela oseba bo močno drugačna od ljudi sedanjih dni (tudi če prezremo tehnološke izboljšave, ki so na hitro opisane spodaj). V primerjavi smo vsi danes živeči nezreli, nerazviti dojenčki. Svoje odločitve sprejemamo na podlagi ozke perspektive, ki jo oblikujemo po majhnem številu let, podobno pogledu na temen avditorij, ki ga razsvetljuje osamljen reflektor. Naši starejši jazi bodo razumeli lastne in tuje motivacije, hrepenenja, in obnašanje mnogo globlje; eksperimentirali bodo z mnogo več idejami, kulturami in razmerji. Ti starejši jazi se bodo ozrli nazaj na svoje prvo stoletje življenja in videli svoje zgodnje jaze kot nezrele in impulzivne, nevedne in podle, ki so sprejemali odločitve večinoma v nevednosti glede sveta in samih sebe. Do 20. stoletja je vse znanje, ki ga je akumulirala najstarejša oseba, degradirala starost in uničila smrt. V prihodnosti bodo starejši lahko gradili na svojem znanju, ter razvili stopnjo sofisticiranosti in zrelosti, ki jo mi, šele novorojeni, nismo sposobni v polnosti dojeti.

Imortalizem in samo–transformacija spadata na nek način skupaj: nekateri izmed nas, ki živimo sedaj, ne bodo doživeli odprave staranja. V luči tega, longevisti z dovolj previdnosti, samostojnosti in odločenosti izvajajo dogovore, da bodo spravljeni v biostazo (trenutno še neizpopolnjena oblika krionične suspenzije) v primeru prenehanja življenjskih funkcij zaradi bolezni, nesreče, ali starosti. Izbira biostaze verjetno rešuje življenja, vendar s seboj prinaša možnost resničnega šoka prihodnosti. Paciente, ki bodo ostali v biostazi več kot nekaj let, bo pozdravil precej drugačen svet. Razgledi takšnega surovega skoka iz znanega v nenavadni svet so bili dovolj, da so prestrašili ljudi proč od ideje biostaze. Ta razgled tako vznemirja ljudi, da se raje odločijo postati hrana za črve, kot da bi se soočili s tujo prihodnostjo. Bolj kot smo predani samo–transformaciji, manj strahu bomo imeli pred nenadnim skokom v prihodnost. Neznano nam bo znano. Izkušeni bomo v prilagajanju, učenju in inovacijah. Morda bomo na ta razgled gledali celo bolj z vznemirjenjem kot s strahom.

Samo–definicija

Ena stvar je potrebna—Dati stil svojemu karakterju—veličastna in redka veščina! Vrši jo tisti, ki ocenjuje vse, kar njegova narava predstavlja v moči in šibkosti, ter to nato oblikuje v umetniški načrt, dokler se vse ne zdi kot umetnost in razum, ter celo šibkosti razveseljujejo oko.

Friedrich Nietzsche (The Gay Science, str. 290)

Zgodovina človeštva je bila zgodovina rasti v smislu naše sposobnosti za definiranje nas samih kot posameznikov. Naša prihodnost bo priča nadaljevanju in poglobitvi tega evolucijskega procesa. Primitivne oblike življenja, iz katerih smo se razvili, so v celoti definirale sile, ki so bile zunaj izbire, kot so genske in okoljske determinante. Aktualni pomen teh faktorjev se manifestira v obrabljeni diskusiji o naravi proti vzgoji, ali genski dediščini proti okolju. Vendar pa imamo mi, bolj kot kateri koli drugi organizem ali zgodnejši ljudje, moč definirati sebe, izbrati kdo in kako smo. Kot je dokazoval Richard Dawkins v The Selfish Gene, kot zavestna bitja lahko razumemo in tako v odločanje vključimo imperative naših genov. Lahko se upremo tiraniji sebičnih replikatorjev. Ta zmožnost za upor proti našemu genskemu programiranju je tisto, kar nam omogoča nadzor nad našo reprodukcijo, preusmeritev naših spolnih energij, ter redefiniranje in reorganiziranje spolnih vlog ter družinskih struktur. Ko so naša okolja postala bolj raznolika, je narasel tudi naš obseg izbir. Mnoge ljudi morda še naprej programirajo aspekti njihovega okolja (vstopne informacije, družinska vzgoja, geografska lokacija, politična ideologija, prevladujoča moralnost, religija, itd.), vendar pa morajo sedaj običajno izbirati med tekmujočimi programskimi silami. Na tem mestu se nahaja začetek avtonomije. Obstoj raznolikih opcij olajšuje—vendar ne zagotavlja—da bo dani posameznik lahko sprejemal zavestne odločitve.

Nepretrgano večanje naše vedenjske, morfološke, nevrološke in genske svobode je mogoče videti v primerih, ki segajo od površinskih do globokih. Naša izbira obleke je lahko uporabna tako za izražanje nečesa o nas samih (Sem učinkovit uslužbenec, Sem oboževalec Grateful Dead) kot za to, da nam pomaga doseči določeno razpoloženje. Nošenje bolj formalne obleke za določene dele dneva nam lahko pomaga, da se osredotočimo na trenutno nalogo. Oblačenje v športno opremo lahko proizvede razpoloženje, naklonjeno telesni vadbi. Oglaševanje nam nudi enoplastne vzornike in nam morda lahko pomaga, da se počutimo kot določena vrsta osebe z uporabo določenega izdelka.

Te delne osebnosti, ki jih lahko najdemo v knjigah in filmih—bolj obsežne in globoke kot tiste v oglaševanju—delujejo kot šablone, ki nas vodijo pri oblikovanju nas samih v jaz, kateri želimo postati. Mnogi moški poskušajo, vsaj delno, oponašati trde like, ki jih upodabljajo Arnold Schwarzenegger, Clint Eastwood, Harrison Ford, in Jean–Claude van Damme. V zadnjem času so tudi ženske dobile svojo izbiro osebnosti, upodobljenih v Ripley Sigourney Weaver in Sarah Connor Linde Hamilton. Mnogi bralci te revije so, v različnem obsegu, skušali posnemati lastnosti iz osebnosti pisateljev Ayn Rand in Roberta Heinleina. Z osredotočenjem na paradigmatične osebnosti v teh didaktičnih zgodbah, se lahko približamo našemu želenemu jazu, ne da bi morali izpeljati potrebno obnašanje iz abstraktnih pravil. Podoba naših nameravanih rezultatov je bolj učinkovita pri promoviranju sprememb kakor abstrakten sestav predpisov. V časih intelektualnega nasprotovanja in izolacije, na primer, bo spomin na podobo Randinega Howarda Roarka utrdil našo določnost in neodvisnost bolj kot prepričevanje samih sebe da bodimo neodvisni!

Spremembe imen so bile dolgo časa metoda za redefiniranje in predajanje jaza določenim vrednotam. Po tradiciji so se ženske, ki so se poročile, odpovedale svojim priimkom zaradi priimka svojega moža. Ta postopek je bil način podpore prepričanju, da so moški primarni in da so ženske podrejene. Prevzem novega imena lahko odseva posameznikovo zavračanje domače kulture, religije, ali nacionalnosti in identifikacijo z novimi skupnostmi. Privzeta imena so pogosta na računalniških mrežah, pri čemer so nova imena pogosto zelo drugačna od standardnih imen. Večje število ekstropijcev je privzelo nova imena, da bi prikazovali kaj cenijo, namesto, da bi obdržali etiketo, ki jih povezuje z neizbranim ozadjem.

Računalniške mreže so postale  pomembno stičišče samo–definiranja, vsaj z ozirom na našo sposobnost izbiranja kakšni smo videti drugim. Poleg naših privzetih imen na spletu, nekateri radi predstavljajo virtualno podobo, ki je drugačna od njihove fizične podobe. Nekatere ženske uporabljajo običajna moška imena, ter skrbno vzdržujejo ta videz, da bi videle, kako drugače jih bodo obravnavali. Ker je to, kar je mogoče vedeti o nekom ne glede na njegovo privoljenje na internetu precej omejeno s strani samega medija, je zelo lahko predstavljati osebne značilnosti selektivno, ali celo zavajajoče. Tisti, ki hočejo interaktirati z drugimi brez seksističnih, rasističnih, ali nacionalnih predsodkov, lahko zadržijo ali prikrijejo ta dejstva o sebi. Prezgodaj zreli, vendar še vedno mozoljasti mladoletniki lahko prispevajo k razpravam brez strahu, da bodo drugi gledali na njihove prispevke kot manjvredne zaradi starosti ali izgleda.

Kaj se bo zgodilo, ko se bo hitrost mreže povečevala, ter tako omogočila cenovno dostopne video in glasovne prenose? Bo to prisililo virtualne podobe, da se pokorijo fizičnim podobam? Morda sprva, vendar pa bodo napredki pri računanju omogočili realnočasovne modifikacije ali sintezo naših virtualnih podob.  Zabaven in verjeten primer tega je mogoče najti v ZF romanu Schismatrix Bruca Sterlinga, kjer so video podobe obdelane, da odstranijo neobrite brade in kožne madeže, ter za povečanje privlačnosti v odsotnosti make–upa. Tehnike morfanja in digitalne obdelave podob se že pomikajo v tej smeri. Prav tako, kot spletniki sedaj uporabljajo privzeta imena, bodo v prihodnosti mnogi ustvarjali sintetične obraze in glasove kot sredstva izražanja. Njihova telesa bodo v večini primerov prenehala omejevati njihove načine izražanja; zmožni bodo izbirati obliko, ki bo rahlo ali pa drastično drugačna od njihove dejanske podobe. Še dlje v prihodnosti, če se bomo uploadali in obstajali primarno v komputacijskem svetu (ter se downloadali v vrsto teles, kot nam bo ustrezalo), bosta obseg možnih oblik in enostavnost njihovega prisvajanja postala praktično neomejena. Razlika med identiteto virtualne podobe in dejansko podobo bo v prihodnjih letih vedno šibkejša, ter bo dokončno izginila, če se uploadamo. Naše sintetične podobe bodo postale naše dejanske podobe.

Upoštevanje drže in telesnih gibov je še ena pot za doseganje želenega psihološkega stanja. Fizično bolj drastične modifikacije, kot so kozmetična kirurgija in vsadki, postajajo vedno bolj vsakdanji. Ko stroški padajo in strokovno znanje narašča, bo vedno več ljudi izbiralo radikalne kirurške in fizične modifikacije, še posebej ko bo nanomedicina zamenjala surove kirurške spremembe. Lahko bomo videli fiziogonomične izbire, ki so tako bizarne kot tiste v mladinski skupini Urban Surgery, ki jo je prikazal ZF pisatelj Walter Jon Williams.

V 21. stoletju bosta globina in pomen samo–transformiranja in izboljševanja daleč presegla naše sedanje izkušnje. V enem desetletju bodo biologi dekodirali človeški genski program, nato pa bomo pospešili našo sposobnost razumeti in popravljati gensko–pogojene fizične (ter psihološke in intelektualne) primanjkljaje, ter izboljšati običajne zmožnosti do transčloveških stopenj. Sodobna genska terapija je veličasten dosežek, vendar se bo zdela nepomembna, ko bo nanomedicina postala sposobna spreminjati DNK razvitega, odraslega človeka. Potem lahko vsak izmed nas izbere, da bo v manjši meri ali pa radikalno preoblikoval svojo fizično konstitucijo. Lahko bomo okrepili svoje imunske sisteme, spremenili naše poteze obraza, postali višji ali nižji, močnejši ali bolj nežni, ter izostrili naše čute.

Kljub tem zmožnostim bomo še vedno ostali človeški, le da bomo imeli na voljo izbiro možnosti za doseganje vrhov človeškega potenciala. Vendar pa bi bile genske spremembe lahko dovolj radikalne, da bi oznaka človeško postala netočna. Če bi bilo gensko kodiranje nekaterih ljudi dovolj drugačno od tistega pri ostalih ljudeh, bi lahko postali drugačna vrsta. Če bodo spremembe pozitivne spremembe, bodo ti novi vrhovi na evolucijski pokrajini transčloveški. Gensko izboljševanje se bo uporabljajo skupaj z nevrokemičnimi modifikacijami in drugimi kognitivnimi izboljšavami, kot je nevralno–računalniška integracija (kot je opisana spodaj). Mi, ki cenimo napredek, preseganje starih omejitev, ter iskanje novih sposobnosti, ne bomo več dovoljevali, da nas omejuje naša genska, biološka in nevrološka dediščina. Ne bomo se menili za biološke fundamentaliste, ki se bodo zaklinjali na Božji načrt, ali naravni red stvari, v poskusu, da bi nas omejili na človeškem nivoju. Skozi transčloveški nivo bomo prešli v postčloveštvo, kjer bodo naše fizične in intelektualne zmožnosti presegle človeške, kakor človeške presegajo opičje. Da bi v polnosti uspevali, je za samo–transformacijo potreben upor proti človeškemu. Kot je dejal Nietzsche:

Učim vas nadčloveka. Človek je nekaj, kar je potrebno preseči. Kaj ste storili, da bi ga presegli?

Tako je govoril Zaratustra (I prolog, str.3)

Porajajočim tehnologijam in bodočim tehnologijam transformacije se bodo nekatere religiozne in humanistične skupine upirale ravno zaradi njihovih velikanskih zmožnosti za spreminjanje naše konstitucije. Nekaj nasprotovanja bo izhajalo iz strahov zaradi domnevnih nevarnosti teh tehnologij. Res je, previdnost je utemeljena, vendar pa so taki strahovi običajno močno prenapihnjeni—kot je pokazala histerija v zvezi z raziskavami genskega inženiringa. Nasprotovanje bo motivirala tudi bolj nejasna ideja, da se ljudje ne bi smeli vmešavati v Božji načrt, ali naravni red. Ta ideja lahko samo zabava nas, ki ne verjamemo v nobenega boga in ki razumemo, da je transformacija sebe in okolja popolnoma naravna za ljudi.

Idealni jaz / Optimalna osebnost

V prizadevanju za Samo–transformacijo se soočamo s preobiljem izbora tako ciljev kot sredstev. Vprašanja o ciljih lahko vsebujejo: Na razvoj katerih spretnosti naj se osredotočim? Hočem postati bolj ali manj pristranski? Bolj ali manj popustljiv do drugih? Kakšen poklic želim? Mi je fizična kultivacija pomembna? Z ozirom na sredstva, pa bi lahko vprašali: Naj nadaljujem z/se ponovno vrnem v formalno izobraževanje? Naj delam za druge ali zase? Naj uporabljam trenutno generacijo pametnih drog? Naj se prijavim za krionično suspenzijo? Za učinkovito nadaljevanje našega samo–oblikovanja bo potreben jasno definiran cilj. Če vemo za cilj našega potovanja, bomo lahko postavili prioritete in izbirali izmed metod in sredstev, ter se odločili za tiste, ki se nam zdijo najbolj zaželene in za katere mislimo, da so najbolj učinkovite.

Postavitev cilja za Samo–transformacijo je najlažje implementirati s tem, da si ustvarimo paradigmo, idealizirani model osebe, katera želimo postati. Primerjava našega trenutnega stanja z našo paradigmo nam bo omogočila krmariti med stvarmi, ki nam odvračajo pozornost in skušnjavami učinkoviteje, kot če bi poskušali motivirati svojo pot samo z uporabo abstraktnih pravil, načel in vodil. Kibernetični nadzorni sistemi delujejo po tem principu. Imajo načrt ali prikaz svojega cilja, ter nenehno primerjajo svoje trenutno stanje ali lokacijo z načrtom, ter se prilagajajo, da ostanejo na poti. Naša paradigma—ki jo bom imenoval idealni jaz, ali optimalna  osebnost  [4]—se razlikuje od načrtov večine kibernetičnih sistemov v tem smislu, da je dinamična, ne statična. Mi odločamo kdo želimo postati in nič nam ne more preprečiti, da bi si znova premislili glede svoje poti (čeprav moramo razumeti, da sta trajnost in vztrajnost običajno bolj produktivni kot pogoste spremembe smeri). Naš idealni jaz bi se moral razvijati, ko revidiramo rangiranje naših vrednot, ko kot vredne truda priznamo nove cilje, ter ko se naučimo novih načinov obnašanja, ki bolj učinkovito doprinašajo k našemu idealu. Optimalna osebnost je Nietzschejev Ubermensch, višje bitje, ki obstaja v nas kot potencial ter čaka, da se ga uresniči.

Za konstrukcijo in periodično revidiranje optimalne osebnosti je potrebna visoka stopnja samozavedanja, razumevanje tega, kaj smo motivirani storiti in kaj so vzroki teh motivacij. Imeti moramo predstavo o tem, kaj lahko upravičeno pričakujemo, da se bo spremenilo, v katerem koli danem časovnem obsegu. Preden se podamo v spreminjanje karakteristik naše osebnosti, zato, da bi se skladale z ali da bi podprle druge karakteristike, bi morali kritično razmisliti o tem, katere dele našega trenutnega jaza smo izbrali prostovoljno in katere smo privzeli podzavestno, jih absorbirali iz družinskega in kulturnega okolja. Na primer, nekdo je bil lahko vzgojen, da bi bil nepopustljivo vljuden, da ne bi nikoli neposredno spregovoril o nečem, kar bi se mu zdelo zmotno ali odvratno. Ta oseba je morda privzela ta vzorec obnašanja, ter čutila, da je del nje, vendar pa bi jo kritična refleksija lahko pripeljala do odločitve, da se takšno obnašanje križa z njenimi bolj premišljenimi vrednotami in cilji—tistimi, ki so dejansko osebni, ker so bili zavestno oblikovani v luči njegovih širših pogledov glede samega sebe in sveta. Prepričanja, vrednote, ali vedenja, v večji meri privzeta nerefleksivno (t.j., večina zgodaj v življenju pridobljenih osebnih lastnosti) pa lahko kljub temu oblikuje del posameznikovega idealnega jaza, vendar le po pregledu in ponovni potrditvi njihove vrednosti in skladnosti z drugimi zaželenimi lastnostmi.

Nevarnosti prežijo v vsaki želji, da bi bili drugačni od našega sedanjega jaza. Imeti predstavo o idealni osebnosti, ter kritična samo–preiskava, ki je potrebna za njeno aktualiziranje, vpeljuje možnost zanikanja vrednosti posameznikovega sedanjega jaza. Samo–zaničevanje in samo-očrnitev, najsi bo v ponavljajočih a prehodnih epizodah ali kot trajna karakteristika, sta pogosta med osebami z visokimi standardi. Takšni ljudje pogosto s seboj ravnajo mnogo bolj strogo zaradi svojih pomanjkljivosti, kot bi ravnali z drugo osebo. Če storijo napako, odkrijejo svojo nevednost v nečem, ali pa padejo pod lastne standarde, se ti posamezniki preklinjajo, žalijo in v ekstremnih primerih celo fizično kaznujejo. Da bi se izognili temu, se moramo zavedati razlike med nezadovoljstvom na eni strani, ter studom, jezo in sovraštvom na drugi. Lahko se spoštujete in cenite zaradi tega, kar lahko storite, kar lahko naredite prav, in kar lahko dosežete, medtem ko ste obenem nezadovoljni s seboj. Nezadovoljstvo pomeni, da verjamete, da ste (in bi morda morali biti) sposobni boljšega. Samo-stud pomeni, da verjamete, da bi morali biti boljši, da ste ničvredni če niste popolni. Čeprav popolnost merite z lastnimi standardi, je takšna vrsta popolnosti tako boleča kot samo–defetistična.

Sovraštvo samega sebe prinaša s seboj depresijo in paralizo. Boljši odgovor na napake, spodrsljaje in ponavljajoče napake je pohvaliti sebe za trenutne in pretekle dosežke ter uspehe, priznati napačno vedenje in se osredotočiti na načine, ki bi preprečili ponovitev in minimizirali negativne posledice. Podobne pripombe se tičejo skušnjave, da bi potlačili občutke, za katere verjamete, da so neskladni z vašim idealom. [5] Nekdo lahko, na primer, začuti strah, ko se sooča z neko grožnjo ali negotovostjo. Potlačitev občutka, namesto, da bi ga izkusili in v odgovor primerno ravnali, bo pokopala pomembne informacije o vas samih in vašem položaju. Boljši odziv je priznati nedobrodošlo čustvo strahu, zaskrbljenosti, jeze ali šibkosti, ter nato proučiti možne načine za spremembo sebe ali položaja tako, da se ti čustveni odzivi ne bodo več ponavljali. V primeru strahu, bi bil odziv lahko več telesne vadbe ali oborožitev, za več fizične samozavesti, ali pa priučitev veščin, ki so potrebne za soočanje s težavno situacijo. Ali pa bi bila morda najboljša strategija naučiti se živeti z neprijetnim občutkom, ter zmanjšati njegovo ostrost s kritičnim izzivanjem osnove tega občutka, kot na primer misliti o frustraciji kot o nevšečnosti namesto katastrofi.

Kontinuiteta in samo-usmerjanje

Pred opisom nekaterih kognitivnih, fizičnih in psiholoških transformacij, ki so mogoče danes, ali pa še bodo mogoče v prihodnosti, bi rad poudaril pomen jaza pri Samo—transformaciji. Diskusije o dejanskih in hipotetičnih primerih radikalnih transformacij običajno pripeljejo do vprašanja, Toda ali je oseba po spremembi zares ista oseba, kot tista pred spremembo? To vprašanje je preveč kompleksno, da bi ga lahko tukaj primerno raziskali. [6] Omejil se bom na trditev, da je pomemben faktor, ki določa, če je oseba, ki je podvržena dramatični spremembi logično še vedno ista, obseg, v katerem ta oseba izbira in usmerja spremembo.

Pomen, v katerem sta posameznika pred in po transformaciji enaka, je logičen, ne kvalitativen. Po hipotezi je jasno, da sta signifikantno različna v kvantitativnem smislu. Vendar pa sta enaka—logično identična—če se ju lahko upravičeno smatra za dve časovni stopnji enega trajajočega bitja. Če oseba utrpi masivno možgansko poškodbo, ki povzroči izgubo vseh racionalnih kapacitet, velike spremembe pri čustvenih odzivih, nezmožnost prepoznati dobre prijatelje ter izgubo spomina, je psihološka povezava med predhodnim in sedanjim posameznikom prešibka, da bi ju lahko smatrali za isto osebo (čeprav lahko trdimo, da jima je isto telo). Ni potrebno, da se mora za izgubo kontinuitete (vsaj načeloma) zgoditi izguba. Če se posameznikova celotna psihologija spremeni v trenutku, ter so te spremembe spremembe na boljše (tudi po posameznikovih standardih pred spremembo), je osebna kontinuiteta uničena, posameznik pa je postal nova oseba. Očitno je, da obstaja celoten spekter med primeri popolne diskontinuitete in popolne odsotnosti spremembe; osebno kontinuiteto je mogoče razkrojiti do različne mere.

Obstajata dva razloga, zakaj je samo-usmerjenost posameznikove transformacije pomembna pri vzdrževanju kontinuitete. Bolj očiten razlog je, da je manj verjetno, da bi druge osebe povzročile na vas spremembe, ki bi jih izbrali vi, zato ker ne vedo, kaj naj bi bile, ali pa zato, ker bi na modifikacije, ki bi jih izbrali oni, vplivali njihovi lastni interesi. Drugi razlog je, da je za kontinuiteto potrebno, da se poznejše stopnje posameznika razvijejo iz zgodnejših stopenj, namesto, da bi jih preprosto zamenjale. Tako zamenjava 90% posameznikovih možganov z nevralno materijo drugačne konfiguracije ne bi ohranila kontinuitete, saj ni mogoče, da bi bila nastala oseba razvita iz predhodne. Spreminjanje nas samih bo bolj verjetno povzročilo stalno razvijanje kot razkrajanje jaza, saj bo izid bolje odseval naše vrednote in cilje. Pri izbiri tega, katere spremembe bomo povzročili in kdaj jih bomo povzročili, bomo bolje sposobni integrirati nove ali modificirane karakteristike v naš celotni značaj. Nadzor nad našo lastno transformacijo bo rasel v pomenu, ko bodo vpeljane nove, močnejše tehnologije (nekatere so opisane spodaj), t. j. genski inženiring, nevrokemična modulacija razpoloženja in znanja, nevralno-računalniška integracija.

Kognitivna samo–transformacija

Ta kategorija samo–transformacije obsega intelektualne vrline, ki pospešujejo osebno rast, ne–tehnološke metode za izboljševanje inteligence in racionalnosti, ter tehnologije, ki so zmožne povečati naše intelektualne sposobnosti do nadčloveških nivojev.

Intelektualne vrline so tiste trajne vrednosti osebnosti, ki se razodevajo v naših metodah in navadah razmišljanja. Racionalnost—neomejena uporaba kritičnega razmišljanja—bi bilo potrebno obravnavati kot primarno intelektualno vrlino. Racionalno razmišljanje pomeni, da ne verjamemo vsaki trditvi; zanj je potrebna navada postavljanja vprašanj, kot so: Kakšne dokaze imate za to? Kdo to trdi? Racionalnost pomeni izpraševanje, raziskovanje, ocenjevanje lastnih prepričanj glede njihove skladnosti in utemeljenosti, ter izogibanje verjeti trditvam preprosto zato, ker je to enostavno, ali pomirjujoče.

Racionalnost ne dovoljuje prostora za sprejemanje idej z vero. Vera, v smislu, v katerem je uporabljena tukaj, pomeni verjeti v nekaj popolnoma brez ali v nasprotju z dokazi; izraza ne uporabljam v smislu, ki bi vključeval zaupanje v nekaj, kar nekdo reče, kjer je to zaupanje upravičeno na osnovi preteklih izkušenj. Vera kot metoda osebne transformacije vodi v stagnacijo, saj se ponavljajoči neuspeh te metode, da bi pripeljala do rezultatov, ignorira ali racionalizira. Kritična racionalnost igra bistveno vlogo pri učinkovitem ocenjevanju konkurenčnih sredstev za doseganje naših ciljev. Morali bi, na primer, biti odprti za dokaze, ki kažejo neučinkovitost trenutnih nootropikov (pametnih drog), da ne bi zapravljali svojih sredstev in da bi bili prosti za zasledovanje drugih metod.

Določiti kje potegniti mejo med vztrajnostjo in vero je lahko težavno. Nekatere metode samo–izboljševanja pričnejo delovati šele po znatnih in ponavljajočih prizadevanjih; če jih opustimo prezgodaj, bo to prav tako nerazsodno kot če se držimo neuspešnih metod. Vednost kdaj opustiti eno pot raziskovanja zaradi nove bo deloma odvisno od našega znanja o naših lastnih nagnjenjih za prezgodnjo opustitev ali za iracionalno vztrajanje. Za kritično racionalnost je torej potrebno ravnotežje; to ni preprosto vprašanje stalne in skrajne kritičnosti. Nagnjenje k nenehnemu kritiziranju vseh poskusov samo–izboljševanja lahko odseva izmikanje odgovornosti izbrati določeno metodo in jo implementirati, ne pa upravičene previdnosti.

Za doseganje tega ravnotežja med vztrajnostjo in kritično analizo je potrebna zmožnost za toleriranje negotovosti in dvoumnosti. Avtoritarne osebnosti, kakor avtoritarne vlade, ne prenašajo nestrinjanja, negotovosti ali alternativ. Zahtevajo zvestobo enemu samemu cilju, eni sami metodi, eni sami instituciji. Živeti ekstropično kliče k razvoju in vzdrževanju nasprotne zmožnosti za sprejemanje alternativ, za spodbujanje raznolikosti mnenj, ter uspevati na negotovosti. Samo sposobnost, da ostanemo odprti za nove informacije in dokaze, bo učinkovita v našem prizadevanju za samo–transformacijo. Ravnali se bomo po izreku R.A. Wilsona: Nespremenljiva prepričanja delajo kaznjence (Convictions make convicts), in razmišljali v smislu delovnih hipotez namesto gotovih prepričanj, ter uporabljali verjetnostne kategorije mehke logike namesto črnega in belega noža klasične logike. Lahko se naučimo uživati v napredku, ki ga predstavlja dejstvo, da smo večkrat popravljeni, bolj kot v tem, da bi uživali v udobju gotovega prepričanja. Ne samo, da bo to osebnostno bolj učinkovito, uspevati na negotovosti in popravljanju bo zmanjšalo medosebne konflikte, ter nam omogočilo sprejemati vrednosti argumentov drugih posameznikov, ne da bi morali zavračati celoten njihov argument ali napadati zagovornika argumenta.

Kognitivna samo–transformacija od nas zahteva, da iščemo in uporabljamo najučinkovitejše metode za povečevanje naše inteligence. Učinkovito razmišljanje je mogoče le, če proučujemo sam proces razmišljanja, da bi odkrili šibkosti v tipičnih načinih mišljenja, ter našli načine za izboljšanje naših analitičnih in ustvarjalnih zmožnosti. Meta–razmišljanje (razmišljanje o razmišljanju) bo očitno vsebovalo študij osnov logike, statistike in nekaterih področij matematike. Mogoče je tudi, da bo vsebovalo novejše področje mehke logike, kot je implementirana v novi generaciji elektronskih naprav, za ravnanje z nenehno spreminjajočimi se količinami. Svoje razmišljanje z ozirom na sprejemanje odločitev lahko še dalje izostrimo s študijem področij teorije iger in strategije, z uporabo razmišljanja s pomočjo ponavljajoče zapornikove dileme (kot ilustrirano v Axelrodovem razsvetljujočem delu), ali bolj kontroverzno, Hofstadterske nadracionalnosti. Ta področja, dodana razumevanju človeške psihologije, bodo povečala našo učinkovitost v osebnih interakcijah, ter izboljšala našo sposobnost za doseganje lastnih ciljev, medtem ko poskrbimo, da se drugi pri tem počutijo zadovoljne in ne frustrirane.

Kognitivni psihologi so demonstrirali pristranskosti v človeškem razmišljanju o verjetnosti negotovega dogodka, ali v vrednosti negotove kvantitete. Pokazali so, da se zanašamo na  omejeno število hevrističnih načel, ki zmanjšujejo kompleksne naloge ocenjevanja verjetnosti in predvidevanja vrednosti na enostavnejše operacije presojanja. Na splošno so te hevristike precej uporabne, vendar včasih vodijo do resnih in sistematičnih napak. [7] Primer je reprezentativnostna hevristika, v kateri se verjetnosti ocenjujejo glede na stopnjo do katere je A reprezentativen za B (stopnja do katere je A podoben B). Na primer, če dobi opis posameznika, ki je plah, rad pomaga, nezainteresiran za resnični svet, vendar redoljuben, ter s strastjo za organizacijo, bi večina ljudi s pomočjo seznama poklicev ugibala, da je knjižničar. Ta ocena bo običajno izpeljana brez ozira na predhodne verjetnosti; tudi če obstaja mnogo več kmetovalcev kot knjižničarjev, na primer, bo domnevano, da je posameznik knjižničar, zaradi skladanja njegovega opisa s stereotipom knjižničarjev. Izogibanje neprimerni uporabi hevristik kot je na primer ta, je izjemno težavno. Merjenje verjetnosti s skladanjem s stereotipom se zdi naravni rezultat delovanja naših možganov. Naša nevralna omrežja oblikujejo paradigme ali zglede, s katerimi primerjamo vstopne informacije. [8] Bolj kot se seznanjamo s temi pristranskostmi, pogosteje jih bomo opazili in jih popravili.

Druge tipične hevristike in pristranskosti vsebujejo razpoložljivostno hevristiko v kateri precenjujemo verjetnost dogodka, ker se z lahkoto spominjamo podobnega dogodka. Zato je mogoče, da ne bom kupil Dellovega računalnika, ker se spominjam težav, ki jih je z njim imel moj prijatelj, čeprav ni razloga za prepričanje, da je to statistično signifikantno. Kockarjeva zmota, ki vsebuje zmotne domneve o verjetnosti in vzročnosti, je dobro znana. Druge napake izhajajo iz zmotnih prepričanj, povezanih s statistično regresijo, od opiranja naših ocen na predhodne ocene (vrsta kognitivnega konformizma) ter združevanja korelacij iz vzročnosti.

Na voljo je še mnogo drugih metod kognitivnega izboljševanja, celo brez uporabe tehnologije. Splošna semantika [9] opozarja na intelektualne pasti, kot je na primer popolno enačenje ene stvari z drugo (John je republikanec), ter celo ponuja revizijo angleščine—E-prime [10]—ki se poskuša izogniti uporabi oblik glagola biti. Umetni jeziki, kot Loglan/Lojban bi lahko poplačali naše preučevanje s tem, da nam ponudijo lingvistični medij, ki je specifično zasnovan za preprečevanje nenamerne dvoumnosti. Filozofija znanosti lahko izboljša naše razumevanje eksperimantalnih postopkov in znanstvene upravičenosti [11]. Tehnike za hitro branje nam omgočajo povečati učinkovitost našega zbiranja informacij, medtem ko nam številne spominske tehnike omogočajo, da zadržimo več pridobljenih informacij. To so samo nekatera izmed ne-tehnoloških sredstev, ki so na voljo za naš projekt kognitivnega izboljševanja, izmed katerih vsako posebej zasluži vsaj en članek zase.

Sedanje in bodoče tehnologije bodo še bolj razširile naše intelektualne zmožnosti v povezavi s prej omenjenimi sredstvi. Videti je, da sedanja generacija nootropikov (pametnih drog) blago učinkuje pri relativno mladih, zdravih osebah, vendar pa bi nam sčasoma moralo boljše razumevanje nevrokemije, sinteza močnejših sestavin in natančnejši mehanizmi za dostavo omogočiti, da bomo presegli naše biološke in nevrološke omejitve. Naše kapacitete za organiziranje in predstavljanje informacij je močno razširila uporaba računalnikov, splet pa nudi praktično neskončen vir dokumentov, razprav in strokovnega znanja. Pojav prve generacije osebnih digitalnih pomočnikov (PDA-jev) v letu 1993 naznanja dobo vedno bolj prenosne osebne računske moči in komunikacijske prožnosti. Kmalu boste lahko stopili v stik z večino ljudi, ter se povezovali z oddaljenimi podatkovnimi bazami, ne glede na to, kje se nahajate. Programski agenti in `vedoboti' nam bodo pomagali zbirati informacije, ki nas zanimajo, ter nas tako rešili napornega dela iskanja in urejanja informacij. Nedavni poskusi povezave biološkega nevrona s poljskim tranzistorjem pa napovedujejo dan, ko bodo kibernetski pomočniki v naših glavah. Sčasoma bodo naši računalniki tesno integrirani z našimi možgani, ter bodo tako postali del nas in odstranili prepreke za dosego transčloveške inteligence. [12] Prav tako bomo lahko z genskim inženiringom spremenili naše možgane in razširili njihove zmožnosti, ter celo uploadali našo zavest na superiorno strojno opremo in si tako podelili neomejeni potencial postčloveške inteligence. [13]

Fizična samo–transformacija

Superiorno kognitivno delovanje ne bo dolgo obstalo, če se bodo naša telesa kvarila, starala in umirala. Dviganje osebne ekstropije bo zato vsebovalo fizično samo–transformacijo. Kot s kognitivnim izboljševanjem, je množico fizičnih izboljšav mogoče opraviti brez uporabe sodobnih ali prihajajočih tehnologij. Živeti entropično bo vsebovalo skrb za maksimiziranje našega zdravja s pomočjo prehrane in vadbe, od široko razširjenih praks, kot so visoko–vlakninska, nizko–maščobna hrana, trening z utežmi in aerobična vadba, do uveljavljenih, vendar manj znanih praks, kot je nizko kalorična, zelo visoko hranljiva Walford (visoko/nizko) dieta [14], ki je dosledno zmanjšala pojav mnogih bolezni, ter podaljšala tako povprečni kot maksimalni življenjski razpon pri precej različnih vrstah živih bitij (V novejšem času velik potencial kažeta predvsem 10% rešitev Raya Kurzweila ter Rayev in Terryev program, opisan v knjigi Fantastic Voyage, op. prev.).

Tudi z ekstropično predanostjo fizični transformaciji se soočamo s konfliktnimi izbirami. Fizična transformacija se nanaša na skupek ciljev, ki vključujejo zdravje, dolgoživost, moč, prožnost, hitrost, vzdržljivost, prilagodljivost in lepoto. Nekateri izmed teh ciljev so morda, do neke mere, medsebojno nekonsistentni. Walfordova dieta, na primer, je učinkovita pri izboljševanju zdravja in dolgoživosti, vendar pa bo zadrževala nastajanje obsežnejše mišične mase. Če pa se odločimo, da bomo prvenstveno sledili skrajnim fizičnim zmogljivostim, pa naj bodo to moč, vzdržljivost, hitrost ali prilagodljivost, se bomo verjetno morali odreči določeni meri zdravja, dolgoživosti ali morebitne lepote (odvisno od vaših standardov). Aerobična vadba, ki presega približno 30 minut, tri do štirikrat tedensko, bo sicer povečala vzdržljivost, vendar pa ne bo povzročila dodatne kardiovaskularne zaščite, medtem ko bo proizvedla več aktivnosti prostih radikalov in poškodb, ter (začasno) zmanjšala imunske funkcije. Vbrizgavanje anaboličnih steroidov bo zanesljivo povečalo mišično maso in moč, vendar pa trajna uporaba prinaša zdravju zelo škodljive posledice. Čeprav naj bi se vsi ekstropijci ukvarjali z vadbo in premišljeno dieto, je posamezna kombinacija zmogljivosti proti zdravju in dolgoživosti osebna izbira.

Prihajajoča desetletja bodo prinesla tehnologije transformacije, ki nam bodo omogočile modificirati, izboljšati in zamenjati naša človeška, biološka telesa s superiornimi mediji, ki bodo vredni naše razvijajoče inteligence. Vedno bolj se bodo tisti izmed nas, ki si želijo teles, drugačnih od teh, ki so se razvila v naravnih procesih, pričeli posvečati procesu, ki ga sam imenujem transbiomorfoza— inženiring izboljšanih teles s posegom v biološke procese ter inkrementalna zamenjava naših bioloških oblik s sintetičnimi telesi za vzdrževanje življenja. Kot je Nietzsche spoznal v poznem devetnajstem stoletju, človeštvo ne predstavlja zaključka zgodbe o evoluciji:

…Človek je vrv, pritrjena med žival in nadčloveka—vrv nad breznom… kar je veličastnega v človeku je to, da je most in ne cilj.

Friedrich Nietzsche (Tako je govoril Zaratustra, 1. del, str. 3)

Že sedaj lahko izboljšamo svoje zdravje in dolgoživost z množico prehranskih dodatkov in zdravil. V letu 1990 se je prvič pričela genska terapija; lahko pričakujemo napredek genskega inženiringa od obnavljanja okvarjenih sistemov (sodobna medicinska paradigma) do preseganja naravnih omejitev (jutrišnja medicinska paradigma). Umetni organi, o katerih se veliko govori, bodo prehodno sredstvo, le nadomestek, do prihoda nanotehnološke medicine, ki bo, brez rezev ali zastrupljanja, zdravila bolezni, regenerirala okončine, preokrenila staranje in nam omogočila ojačati naše kosti, močno okrepiti naš imunski sistem, ter na novo zasnovati naša telesa, po naši volji. [15] Poleg strukturalnih izboljšav lahko pričakujemo do tedaj nevideno mero nadzora nad našim izgledom, vključno z možnostjo popolne in povratne spremembe spola.

Transbiomorfoza bo vključevala združevanje strojev in tehnologij s človeškim telesom. Prej sem omenil, da bodo računalniki postajali še manjši, medtem, ko bo njihova moč naraščala, povezljivost z našimi možgani pa bo rasla, dokler ne postanejo del naših možganov. Lahko pričakujemo tudi, da se bodo naši čuti izostrili, prav tako pa da bodo dodani novi čuti prek vmesnikov z mehaničnimi senzorji.

Večina ljudi se ob možnosti človeško–strojne integracije ali združevanja počuti vznemirjene ali zgrožene. Bojijo se, kar je razumljivo, da bi z mehanizacijo izgubili svojo človečnost. Ta strah še podpihujejo popularne podobe, pa naj bo to kolektivistična grozota Borgov v Star Trek: The Next Generation, programirano obnašanje Robocopa, ali toge robotske podobe v pionirski tehno glasbi Kraftwerka. Mehanizaciji te vrste se je dejansko potrebno izogibati, saj življenju jemlje vitalnost, poenostavlja misli in obnašanje, ter odvrača posrednika programiranju in zunanjemu nadzoru. To je prava antiteza ekstropijskemu gonilu po samo–realizaciji, osebni rasti in individualni svobodi. Ta nezaželena in zavajajoča označevanja termina mehanizacija dajejo jasno vedeti, zakaj raje govorim o transbiomorfozi. Naša bodoča integracija z izdelki tehnologije ne bo mehanizirajoči, omejujoči ali odvzemajoči proces, temveč njegovo popolno nasprotje.

Pretekla leta so razkrila jasen trend za izdelavo naših umetnih organov (v abstraktnem pomenu), ki so spremenljivi, odzivni in živeči. Medtem ko se bodo strogo programirani računalniki verjetno vedno uporabljali za določene namene (zaradi njihove neverjetne hitrosti pri logičnem računanju), smo priča pojavu povezljivostnih strojev—nevralna omrežja, ki se učijo iz izkušenj, se prilagajajo in rešujejo probleme, ne da bi človek pri tem določil algoritme. Takšna umetna nevralna omrežja so modelirana (bolj ali manj abstraktno) po možganskih funkcijah. Novo področje umetnega življenja (A-Life/U-življenje) [16] poskuša razviti računske in robotske organizme, ki delijo karakteristike našega znanega življenja na osnovi ogljika. Programski inženirji razvijajo vedobote in druge programske posrednike, ki se odzivajo na naše potrebe in želje, se od nas učijo in nam pomagajo. Mehka logika se implementira v elektronskih napravah, ter odstranjuje potrebo po okornih vklop/izklop odzivih. Ti in drugi primeri ponazarjajo načine, na katere se nekatere tehnologije oddaljujejo od tradicionalnega okornega strojnega obnašanja, ter se razvijajo v smeri k organskim, prilagodljivim, kompleksnim funkcijam, ki so primerne za dopolnjevanje naših omejenih možganov.

Psihološka transformacija

V tem delu bom komentiral samo–transformacijo, kot se nanaša na osebnost in obnašanje. Ta del bo vseboval tisto, kar bi običajno poimenovali moralnost—vprašanja o tem, kakšna obnašanja in nagnjenja so dobra in slaba. Vendar pa so standardne predstave o dobrem in slabem globoko omadeževane z religiozno metafiziko, ki sem jo že zavrnil. Namesto moralnih konceptov bi lahko ocenjevali naše psihološke karakteristike kot zdrave in nezdrave ali bolne. Kakor pravi Norton, izražajoč Nietzschejev pogled: Zdravje označuje vse, kar doprinaša k večji vitalnosti, medtem ko bolezen karakterizira karkoli, kar doprinaša k degeneraciji in koncu življenja. (Norton, str. 82.)

Če naj aktualiziramo svoj idealni jaz, moramo najprej izbrati ta jaz. Jaz, s katerim se soočimo, ko prvič pogledamo vase, morda ni jaz, ki smo ga izbrali. Preden pa se lahko realiziramo, se moramo odkriti in izbrati. Za to je potrebno temeljito, neomajno samo–preiskovanje, da bi odkrili izvire naše trenutne psihologije. Razkrili bomo prispevke naše družine, naših učiteljev in naše kulture h našemu razvoju, ter tako videli, da smo mnoge izmed teh vplivov absorbirali v večji meri nezavedno in nekritično. Izbira idealnega jaza od nas zahteva, da ponovno ocenimo vse vrednote, da na našo osebnost gledamo kot na zanimivega neznanca in določimo, če želimo potrditi, spremeniti ali opustiti vsako izmed naših pomembnih prepričanj, navad, asociacij, zvez in nagnenj. Ker je samo–transformacija dinamičen proces in idealni jaz nenehno razvijajoča se paradigma, morajo začetnemu obdobju ponovnega ocenjevanja slediti ponavljajoče samo–preiskovanje in popravki smeri. Vrsta psiholoških tehnik lahko pospeši samo–razumevanje (kot je vaja v dopolnjevanju  stavkov, ki jo pogosto uporablja Nathaniel Branden [17]), kakor tudi meditacijske tehnike. Nekateri notranji raziskovalci poročajo o prebojih, ki so jih povzročile droge kot sta empatetični MDMA (Ecstasy") in psihedelični LSD.

Ko je bil jaz enkrat potrjen in idealni jaz ali optimalna osebnost ustvarjena, moramo prevzeti odgovornost za svoja življenja, ter zahtevati pravico do samoodločbe. V našem prizadevanju za samo–realizacijo in transformacijo bomo hoteli eksperimentirati z alternativnimi metodami rasti, vključno s tistimi, ki smo jih omenili prej. Za to je potrebno, da se drugi ne vmešavajo v naše svobodne in odgovorne odločitve. Žal si vlada ZDA, tako kot v vsaki drugi državi na svetu, jemlje moč omejevati naše eksperimentiranje. V našem iskanju zdravja, dolgoživosti in kognitivnih izboljšav je naš največji sovražnik v ZDA Agencija za živila in zdravila (FDA), s svojim monopolističnim postopkom odobravanja. [18] Prepreke samo–razvoju, ki jih postavljajo agencije, kot je ta, kažejo, da bi morali politična ozaveščenost in akcija tvoriti del naših načrtov za transformacijo. Le v resnično svobodni skupnosti lahko v polnosti realiziramo svoj potencial.

Zunanjih preprek ne bi smeli nikoli uporabljati kot izgovor, zakaj nam ni uspelo raziskati naših potencialov z mnogimi načini, ki nam ostajajo na voljo. Lahko preizkušamo nove kariere in projekte, razvijamo nove veščine in nove aspekte jaza; lahko se družimo z različnimi vrstami ljudi; eksperimentiramo z novimi vrstami medsebojnih odnosov; ter obiskujemo nove lokacije in se spoznavamo z raznolikimi kulturami. Predanost eksperimentiranju, fleksibilnosti in osebni evoluciji nas bo varovala pred našim lastnim dogmatizmom, stagnacijo in brezbrižnim udobjem konformizma.

Bistvena značilnost uspešne psihološke samo–transformacije je samo–disciplina. Brez zmnožnosti nadzorovati naše impulze in vzdrževati skrbno načrtovano smer, bomo zapravili svoje energije v vseh smereh. Pomanjkanje samo–nadzora nas pušča ranljive tistim, ki bi nas radi uporabili kot orodja za svoje cilje: Tistemu, ki ne more biti poslušen samemu sebi, je ukazovano. Samo–disciplina in zavestno samo–vodenje naših življenj nam bosta omogočila dosegati vedno višje cilje, ko po vsakem triumfu dvigamo svoj pogled vedno višje. Učinkovito samo–vladanje nas bo osvobodilo želje nadzorovati druge. V nasprotju s splošno interpretacijo, Ubermensch ni Svetlolasa zver, osvajalec in ropar. Je tisti, ki ne vlada drugim in ki ne dopušča, da bi mu drugi poskušali vladati. Razviti, samo–izbrani jaz bo izžareval dobronamernost, ter oddajal presežek zdravja in samo–zaupanja. Kot dobro oblikovani in integrirani posameznik, bo imela samo–transformirajoča oseba moč biti odkrita in iskrena, za razkrivanje in izražanje same sebe. Nekdo, ki je dolgo prakticiral samo–transformacijo bo dajal videz globine, stabilnosti, discipline in mirnosti. [19]

Spreminjanje aspektov naše osebnosti in določanje našega duševnega stanja je lahko zelo težavno. Ne–tehnološkim orodjem, ki so nam že na voljo, se bodo kmalu pridružila močna sredstva kognitivne in čustvene modulacije. Modifikacije naše DNK in posledična možganska struktura bodo lahko sposobne spremeniti stare evolvirane nagone, nad katerimi imamo trenutno le minimalni nadzor. Lahko bomo, na primer, zanesljivo nadzorovali naš spolni nagon, ozemeljski nagon in nagon po nasilju. Če bomo razumeli povezavo med našo možgansko strukturo in endemičnimi hrepenenji po intelektualnem udobju in gotovosti, bomo morda lahko sposobni modificirati sami sebe (z ozirom na posledice), da bi zmanjšali svojo potrebo po tem, da imamo prav, ter zvišali našo toleranco za resno razmišljanje o alternativnih interpretacijah sveta.

Ker sta naša kognitivna in emocionalna plat globoko prepleteni, bi nam morale bodoče zmožnosti spreminjati gene, modificirati hormonsko proizvodnjo nevroendokrinalnega sistema, ter vplivanje na stopnje številnih navrotransmiterjev, omogočiti mnogo večjo izbiro tega, kako običajno mislimo in kako se počutimo. Lahko bomo razvili vsadke za izločanje kemikalij, ki jih bo nadzoroval računalniški vmesnik, povezan z našimi možgani, kar nam bo omogočalo naglo spreminajnje našega duševnega stanja, na primer znatno povečati pozornosti, ali pa prekinitev spolnih impulzov, kadar so moteči, ali pa se pripraviti za velik intelektualni izziv. [20] Te možnosti bodo morda razburile nekatere ljudi, vendar so le razširitev vsakdanjih, mnogo bolj primitivnih metod nevrološkega in čustvenega nadzora, kot so uporaba vadbe, seksa, hrane, drog in televizije.

Poskušal sem demonstrirati osrednjost samo–transformacije za ekstropijsko življenje, ter raziskati več aspektov in sredstev za samo–transformacijo. Pred nami se razprostira prihodnost z odprtim koncem ter velikanskim potencialom za definiranje in transformiranje nas samih do razsežnosti, ki so bile v vsej pretekli človeški zgodovini nepredstavljive. Kot je pričakovati v zvezi s to temo, sem se osredotočal na jaz kot na posameznika, saj mora vsak izmed nas vzeti svojo usodo v svoje roke, ter sprejeti odgovornost za to kar smo in to, kar lahko postanemo. Ta poudarek na posamezniku naj ne bo vzet kot znižanje vrednosti obsežnemu doprinosu, ki so ga za samo–razvoj prispevale ustrezne skupine in subkulture. Ni potrebno, da smo izolirani, popolnoma samo–vzdrževani izvrševalci. Podpora in spodbujanje naših ekstropično–razpoloženih so–oseb je velikanske vrednosti. Ekstropijska prijateljstva, kulturne skupine in aktivnosti nam nudijo stimulus za gibanje naprej, navzgor, navzven. Spodbujajmo drug drugega s postavljanjem zgledov, kaj vse je mogoče doseči, delimo svoja odkritja in se pospešujmo k doseganju individualne in kulturne odličnosti.

Opombe