Definicijska načela:
Obstajajo lastnosti, ki definirajo pojem ‘singularitanec’. Kot z vsako izjavo o človeških bitjih, lahko vsako načelo velja za posameznega singularitanca v večji ali manjši meri.
Nimam nobene posebne avtoritete za zapisovanje definicije, vendar jo nekdo mora.
Singularnost
‘Singularnost’ je bila definirana na mnogo različnih načinov. Glavna in prvotna definicija, kot jo je iznašel Vernor Vinge, je, da je Singularnost temeljna prekinitev v zgodovini, ki jo je ustvarila tehnološka iznajdba inteligence, pametnejše od človeka. Druge definicije so vključevale čas eksponentno hitrejšega tehnološkega napredka (torej še hitrejšega kot sedaj), ali efekt pozitivnega povratnega toka, ki ga ustvarjajo izboljšane inteligence, ki razvijajo boljše metode izboljševanja inteligence.
Glavna ideja ostaja enaka: bliža se velika prekinitev v človeški zgodovini - Singularnost. To je povezano z vzponom inteligence, pametnejše od človeka, zmožnostjo tehnologije, da spreminja človeško naravo, končno osvojitvijo materialne resničnosti s pomočjo nanotehnologije, ali s kakšno drugo temeljno spremembo pravil realnosti.
Singularitanec verjame, da je Singularnost mogoča, da je Singularnost dobra in da moramo pomagati, da se zgodi (glej Aktivizem).
Aktizivem
-
Singularitanci so partizani Singularnosti.
-
Singularitanec je nekdo, ki verjame, da je zaželeno tehnološko ustvariti inteligenco, večjo od človeka, in nekdo, ki dela za ta cilj.
-
Singularitanec je zagovornik, predstavnik, branitelj in prijatelj prihodnosti, znane kot Singularnost.
-
Glej tudi singularitanski dopisni seznam in Singularity Institute.
Ultratehnologija
Singularnost je naravni, ne-mistični, tehnološko sproženi dogodek. Mi, singularitanci, smo združeni v namenu, da povzročimo naravni dogodek s pomočjo naravnih sredstev, ne pa mistično, združeni v molitvi, sedeč okrog računalnika. Obstaja na tisoče, morda na milijone zgodb, prerokb in ritualov, ki domnevno vključujejo nekaj, kar bi teoretično lahko opisalo kot »inteligenca, večja od človeške«. Kar razlikuje singularitance od drugih je to, da hočemo povzročiti naravni dogodek, s pomočjo ultratehnologij, kot so UI ali nanotehnologija, brez zanašanja na mistična sredstva ali moralno valentne učinke.
Globalizem
Načelo globalizma je prefinjena razlika, ki označuje razliko med pojmoma »singularitanec« in »posthumanist«. Mogoče je, da nekdo hoče povzročiti dogodek, ki bi ga bilo mogoče imeti za »Singularnost«, ne da bi bil »singularitanec«. Nekdo, ki misli, da bo prvi uploadee pobral glavno nagrado in pustil preostanek človeštva brez vsega, in nekdo, ki osebno hoče postati ta prvi upload, se trudi, da bi povzročil dogodek, ki bi pomenil Singularnost…vendar ona [[1][]] ni singularitanec. Posthumanist, vendar ne singularitanec.
Morda je najboljša analogija s pojmoma ‘svoboda’ (‘liberty’) in ‘libertarianec’. Biti ‘libertarianec’ ne pomeni, da zagovarjate svobodo samo zase, temveč za družbo. Lahko ste libertarianec najprej zaradi moralnih načel, ali zaradi pragmatizma, ali, ker vam je tako svetoval vaš astrolog. Motivacija nima veliko opraviti z definicijo, kar preprosto pomeni, da je libertarianec nekdo, ki zagovarja svobodo za vse. Nekdo, ki zagovarja svobodo samo zase, bi bil prav tako lahko za avtokracijo, teokracijo, monarhijo, diktaturo…pravzaprav za skoraj karkoli.
Podobno je pojem ‘Singularnost’ (čeprav je Singularnost samo stvaritev inteligence, večje od človeka) v besedi ‘Singularitanec’ Singularnost, kot je videna s strani velike večine človeštva. Je dogodek, gledan z globalne perspektive, prav tako, kot je globalna ‘svoboda’ (‘liberty’) v ‘libertarianec’. Če ne zagovarjate globalne svobode, niste libertarianec. Če ne zagovarjate globalne Singularnosti, če zagovarjate le osebno, zasebno Singularnost, potem niste singularitanec.
Deskriptivna načela
To so stvari, ki niso nujno potrebne za definicijo, vendar tvorijo de facto dele singularitanskega mema. Ta načela je potrebno upoštevati kot opise, ne kot preizkuse.
Apoteoza
Singularnost ponuja možnost dobitka glavne nagrade, resnične Utopije, najboljšega vseh možnih svetov – ne zgolj osvoboditev od bolečine in stresa, ali sterilno vrsto neskončnih fizičnih užitkov, temveč možnost neskončne rasti za vsako človeško bitje – rasti v razumu, v inteligenci, v moči osebnosti; življenje brez meja, brez konca; doživeti vse o čemer smo sanjali, da bi doživeli, postati vse o čemer smo sanjali, da bi bili; ne za milijardo let, ali deset na milijardo let, temveč večno… ali pa se morda skupaj podati na kakšno še večjo pustolovščino, ki si je ne moremo niti zamisliti. To je Apoteoza.
Če je za človeško raso sploh mogoča kakršnakoli utopija, kakršenkoli srečen konec, se nahaja v Singularnosti.
Ni nobenega zla, ki ga moram sprejeti, ker »ne morem nič storiti glede tega«. Ni nobenega zlorabljenega otroka, nobenega zatiranega kmeta, nobenega sestradanega berača, nobenega s krekom zasvojenega dojenčka, nobenega bolnika z rakom, dejansko nikogar, ki mu ne morem pogledati naravnost v oči. Delam, da bi rešil vsakogar, ozdravil planet, rešil vse probleme sveta.
Solidarnost
Singularnost pripada človeštvu. Je naloga človeštva kot rase.
Mislim, da je najboljša analogija tista z dojenčkom, ki čaka, da se bo rodil. Če bi se dojenčki zavedali pred svojim rojstvom, bi bil nedvomno potreben pogum za pot po porodnem kanalu – brez vednosti če se sploh kaj nahaja na drugi strani. Vendar v maternici ne moremo ostati večno, in tudi če bi lahko, bi bilo to nesmiselno. Novorojencu bi bil potreben pogum, da bi stopil v prihodnost, ki bi bila nova, nenavadna in tuja – vendar resničnost tu zunaj obstaja. Oziroma v našem primeru, obstaja tam zunaj.
Trenutno dejansko nihče ne ve kaj se zgodi po Singularnosti – vendar karkoli se že zgodi, je bil to edini razlog, da je človeška rasa sploh kdaj bila.
Inteligenca
V središču vrednotenja Singularnosti leži vrednotenje inteligence. Singularnost postavlja obzorje prek našega razumevanja, ker ne moremo predvideti, kaj bo nekdo, ki je pametnejši od nas, storil; če bi lahko, bi bili sami toliko pametni. Inteligenca ni samo sposobnost poiskati kompleksne rešitve za kompleksne probleme; je sposobnost najti bližnjice, rešitve za kompleksne probleme, ki so enostavne in očitne v retrospektivi – celo za čustvene in filozofske probleme. Inteligenca ni samo razmišljanje z visoko hitrostjo, popolni spomin, ali drugi zabavni triki; inteligenca je tudi modrost in samo-zavedanje, prav tako, kot druge stvari, ki segajo v vsak vidik razuma in osebnosti.
V središču Singularnosti leži transčloveška inteligenca, vendar spoštujemo tudi inteligenco na človeški ravni. To spoštovanje inteligence je naš ščit pred slepoto ideologije, eden od glavnih varovalnih mehanizmov, ki preprečuje, da bi se singularitanizem spremenil v še en banalni fanatizem. Nejasno razmišljanje v službi Singularnosti ne bi bilo vrlina; bilo bi le še ena žalostna manifestacija iste človeške neumnosti, od katere se poskušamo oddaljiti.
Seveda ni dovolj samo to, če se obvežemo inteligenci. Potrebno jo je podpreti s sposobnostjo dojemanja inteligence in njenega razločevanja od neumnosti. Ta visoka umetnost je tema za kakšno drugo stran.
Toda sama obveza je prav tako pomembna.
Neodvisnost
Neodvisnost pomeni, da na Singularnost gledamo kot na osebni cilj. Želja ustvariti Singularnost ni odvisna od obstoja, pomoči, dovoljenja ali spodbude ostalih singularitancev. Če bi vsi drugi singularitanci na planetu umrli v tragični nesreči, bi se zadnji singularitanec še naprej prizadeval za stvarjenje Singularnosti.
Singularitanec je prijatelj Singularnosti – ne prijatelj singularitanizma, ali singularnostnega mema, ali nekega singularitanskega voditelja. Branimo samo Singularnost. Nič manj.
Ne-zatiranje
Čeprav imajo nekateri izmed nas različna mnenja o varnosti določenih tehnologij – sam nisem preveč navdušen nad nanotehnologijo in poznam vsaj enega transhumanista, ki je močno proti UI – kljub temu ne podpiramo zatiranja tehnologije. Delno je to zato, ker intelektualna dediščina singularitanizma izhaja iz transhumanizma, znanstvene skupnosti, znanstveno-fantastične skupnosti, računalniške skupnosti, tehnofilov, in drugih skupin, ki prezirajo koncept pravno uveljavljene tehnofobije. Prav tako:
- Poskusi zatiranja tehnologije niso uspešni.
- Če lahko poskušam zatreti nanotehnologijo, lahko nekdo drug poskuša zatreti UI, zato bo za vse bolje, če se nihče ne poslužuje prisile.
- Vsak poskus regulacije tehnologije postavi trend.
- Obenem se spomnimo še na splošno prijaznost do drugih.
Ne-zatiranje - ali še bolje, ne-začenjanje zatiranja - pomaga vzdrževati sodelovanje med tehnofili, zato predstavlja pomožno etiko.
1: Mečem kovanec, da bi določil, če je človek moški ali ženska. UI in postljudje so ‘ve’ (UI in postljudje naj bi lahko v sebi združevali tako moške kot ženske lastnosti, Yudkowsky tukaj uporablja besedo ve namesto on, ona, ker delitev na spole ne predstavlja več nespremenljivega dejstva).