Pred davnimi časi je planetu okrutno vladal ogromen zmaj. Bil je višji od največje katedrale in prekrit z debelimi črnimi luskami. V njegovih rdečih očeh je gorelo sovraštvo in iz njegovih strašnih čeljusti je polzel neprekinjen tok rumeno–zelene sluzi zlobnega vonja. Od človeštva je terjal strahoten krvni davek: da bi potešili njegov velikanski tek, so morali vsak večer ob mraku pripeljati k vznožju gore, kjer je živel, deset tisoč moških in žensk. Včasih je požrl te nesrečnike ob prihodu; včasih spet, zaklenil v goro, kjer so slabeli mesece ali leta preden jih je sčasoma pogoltnil.
Bolečina, ki jo je prizadejal tiranski zmaj, je bila nepopisna. Poleg desetih tisočev, ki so bili vsak dan odurno poklani, so za njimi ostale matere, očetje, žene, soprogi, otroci in prijatelji, žalujoči ob izgubi svojih dragih.
Nekateri so se poskušali boriti z zmajem, toda težko je bilo presoditi, ali so bili pogumni ali le nespametni. Svečeniki in čarovniki so klicali nadenj prekletstva—brez uspeha. Vojščaki, oboroženi z rjovečim pogumom in najboljšim orožjem, kar so ga bili sposobni narediti kovači, so ga napadali, vendar jih je njegov ogenj upepelil še preden so prišli dovolj blizu da bi lahko zadali kak udarec. Kemiki so varili strupene zvarke in varali zmaja, da jih je pogoltnil, vendar edini učinek teh je bila poživitev njegovega apetita. Zmajevi kremplji, čeljusti in ogenj so bili tako učinkoviti, njegov luskav oklep tako neprediren in vsa njegova narava tako robustna, kot bi bil nepremagljiv za vsak človeški napad.
Ko so ljudje uvideli, da je nemogoče premagati tirana, niso imeli druge izbire, kot ubogati njegove ukaze in plačevati strašen davek. Izbrane žrtve so bili vedno starešine. Kljub temu, da so bili starejši včasih modrejši in nič manj čili in zdravi kot mladina, je bilo splošno znano, da so užili vsaj nekaj desetletij življenja več. Bogati so občasno uspeli pridobiti bežen odlog s podkupovanjem naborniških tolp, ki so prišle ponje; vendar po ustavnem pravu nihče, niti sam kralj, ni mogel odlagati svojega odhoda v nedogled.
Duhovniki so poskušali tolažiti tiste, ki jih je bilo strah, da bodo pokončani (kar je vključevalo skoraj vse, kljub temu, da so nekateri v javnosti to zanikali), z obljubljanjem ponovnega življenja po smrti; življenja, ki ga ne bi pestila zmajeva nadloga. Drugi govorci so sklepali, da ima zmaj svoje mesto v naravnem redu in moralno pravico do tega, da je nahranjen. Trdili so, da je končati v zmajevem želodcu del samega bistva človeka. Spet drugi so menili, da je zmaj dober za človeško vrsto, ker omejuje velikost populacije. V kolikšni meri so ti argumenti potolažili zaskrbljene duše, ni znano, kajti večina se je s tem spopadala tako, da ni mislila na mračen konec, ki jih je čakal.
To obupno stanje se je nadaljevalo mnogo stoletij. Nihče več ni prešteval, kolikšen skupni smrtni davek se je sčasoma nakopičil, niti števila solz, prelitih zaradi osamitve. Pričakovanja so se postopoma ustalila in okrutni zmaj je postal življenjsko dejstvo. Glede na očitno jalovost upora, so se poskusi pokončanja zmaja prenehali. Namesto tega so se napori osredotočili na spravo z njim. Medtem ko je zmaj občasno vpadal v mesta so ugotovili, da točna dostava njegovega deleža življenja k gori zmanjšuje pogostost teh vdorov.
Vedoč, da priložnost postati zmajeva krma vseskozi lebdi v zraku, so ljudje začenjali imeti otroke bolj zgodaj in pogosteje. Za dekle ni bilo nič neobičajnega, če je bila noseča že pri šestnajstih. Pari so pogosto imeli ducat otrok. Človeška populacija se tako ni zmanjševala in zmaj je bil obvarovan pred lakoto.
Skozi stoletja je dobro hranjeni zmaj počasi, a vztrajno rasel. Postal je skoraj tako velik kot gora, na kateri je živel. Sorazmerno s tem pa se je povečal tudi njegov tek. Deset tisoč človeških teles ni bilo več dovolj za napolnitev njegovega želodca: zdaj jih je zahteval osemdeset tisoč, ki naj bi jih pripeljali vsak večer ob mraku k vznožju gore.
Bolj kot s smrtmi in samim zmajem je bil kralj zaposlen z logistiko, potrebno za vsakodnevno zbiranje in transportiranje tako velikega števila ljudi k gori. To ni bila lahka naloga.
Da bi pospešili proces, je kralj dal zgraditi železniško progo: dve ravni črti lesketajočega se železa, ki sta vodili k zmajevemu bivališču. Vsakih dvajset minut je vlak prispel k gorski železniški postaji, napolnjeni z ljudmi, in se vračal prazen. Če bi imeli potniki, ki so potovali s tem vlakom, okna, skozi katera bi lahko pomolili glave, bi v nočeh, obsijanih z mesečino, lahko pred seboj videli dvojni obris zmaja in gore ter dvoje žarečih oči, ki kot žarka ogromnih svetilnikov kažeta pot v uničenje.
Kralj je v velikem številu najemal služabnike za vodenje pobiranja davkov. Obstajali so arhivarji, ki so vodili zapisnik o tem, kdo je na vrsti za odhod. Zbiralci ljudi so bili odposlani v posebnih vozilih z namenom pripeljati določene žrtve. Pogosto so, potujoč z vratolomno hitrostjo, pehali svoj tovor k železniški postaji ali pa naravnost k gori. Bili so duhovniki, ki so vodili nadomestke, plačane zdesetkanim družinam, ki so bile nezmožne samostojnega preživljanja. Tolažilci, ki so potovali s pogubljenimi na njihovi poti k zmaju, so poskušali olajšati njihovo tesnobo z opojnimi pijačami in drogami.
Nadalje je obstajala skupina dragonologov, ki so proučevali kako bi bilo mogoče izboljšati učinkovitost teh logističnih procesov. Nekateri dragonologi so tudi opravljali raziskave o zmajevi fiziologiji in vedenju ter zbirali vzorce—odpadle luske, sluz, ki se je cedila iz njegovih čeljusti, izgubljene zobe in njegove iztrebke, ki so vsebovali delce človeških kosti. Vsi ti predmeti so bili vestno zabeleženi in shranjeni. Bolje kot je bila zverina razumljena, bolj je bilo okrepljeno splošno dojemanje njene nepremagljivosti. Še posebno za njene črne luske, trše od katerekoli snovi, poznane človeku, se je zdelo, da na njih ni mogoče napraviti niti praske.
Za financiranje teh dejavnosti je kralj svojim ljudem naložil težke davke. Stroški, povezani z zmajem, ki so že sedaj zajemali sedmino ekonomije, so se povečevali še hitreje kot sam zmaj.
Človeštvo je radovedna vrsta. Vsake toliko časa nekdo dobi dobro idejo. Drugi posnemajo idejo ter dodajajo k njej svoje izboljšave in tako so skozi čas razvita mnoga osupljiva orodja in sistemi. Nekatere teh naprav—kalkulatorji, termometri, mikroskopi in steklene posodice, ki jih uporabljajo kemiki za kuhanje in destiliranje tekočin—služijo lažjemu proizvajanju in preizkušanju novih idej, vključno z idejami, ki pospešujejo proces generiranja idej.
Tako je veliko kolo izumov, ki se je v starih časih premikalo s skoraj z neopazno hitrostjo, postopoma začelo pospeševati.
Modreci so predvidevali, da bo prišel dan, ko bo tehnologija omogočila ljudem leteti ter početi še mnogo drugih presenetljivih stvari. Eden izmed tistih, ki ga je nekaj modrecev visoko cenilo, a je zaradi svojega čudaškega obnašanja postal družbeni izobčenec in samotar, je šel tako daleč z napovedmi, da je predvidel, da bo tehnologija sčasoma omogočala izgradnjo naprave, ki bi lahko ubila tiranskega zmaja.
Kakorkoli že, kraljevi učenjaki so odklonili te ideje. Govorili so, da so ljudje mnogo pretežki za letenje, v vsakem primeru pa jim manjka perje. In kar se tiče nemogoče ideje, da bi bilo tiranskega zmaja mogoče ubiti, so zgodovinske knjige naštevale stotine takih poskusov, izmed katerih ni bil uspešen niti en sam. Vsi vemo, da je imel ta mož neke neodgovorne ideje, je literarni kritik kasneje zapisal v osmrtnico samotarskega modreca, ki je bil tedaj že odposlan, da ga požre zverina, katere smrt je napovedal,vendar so bila njegova dela kar zabavna in morda smo lahko hvaležni zmaju, da je omogočil ta zanimivi žanr zmajevo–izganjalske literature, ki odkriva tako veliko o kulturi strahu!
Medtem se je kolo izumov vrtelo naprej in komaj desetletja kasneje je človek že letel in opravljal mnogo osupljivih stvari.
Nekaj maloštevilnih ikonoklastnih dragonologov je začelo zagovarjati nov napad na tiranskega zmaja. Ubiti ga ne bi bilo lahko, so rekli, vendar če bi lahko izumili neko snov, ki je trša od zmajevega oklepa, in če bi bil ta material oblikovan v neke vrste projektil, potem bi junaško dejanje morda uspelo. Ideje ikonoklastov so najprej zavrnili njihovi kolegi dragonologi, češ da še ni poznana nobena snov trša od zmajevih lusk. Vendar je po večletnem delu na problemu nekomu izmed ikonoklastov uspelo pokazati, da je zmajevo lusko mogoce predreti s predmetom, narejenim iz posebne zlitine. Mnogi dragonologi, ki so bili še nedavno tega skeptični, so se sedaj pridružili ikonoklastom. Inženirji so izračunali, da bi bilo mogoče iz te snovi narediti ogromen projektil in ga izstreliti z ustrezno silo, da bi predrl zmajev oklep. Vendar bi bila proizvodnja potrebne količine posebne zlitine draga.
Večja skupina eminentnih inženirjev in dragonologov je kralju poslala peticijo, v kateri je prosila za finančno podporo pri izgradnji proti–zmajevega projektila. Ob času, ko je bila poslana, je bil kralj prezaposlen z vodstvom svoje vojske v bitko s tigrom, ki je ubil kmeta in kasneje izginil v goščavo. Na podeželju je bil široko razširjen strah, da bo tiger prišel na plano in ponovno napadel. Kralj je dal obkoliti goščavo in ukazal svojim enotam, naj začnejo prodirati vanjo. Ob koncu bojnega pohoda je kralj razglasil, da je bilo vseh 163 tigrov v džungli, vključno z domnevno morilskim, ulovljenih in ubitih. Kakorkoli že, za časa vojne vihre je bila peticija izgubljena ali pozabljena.
Prosilci so zaradi tega poslali še en poziv. Tokrat so prejeli odgovor od enega kraljevih tajnikov, v katerem je pisalo, da bo kralj preučil njihovo prošnjo potem, ko bo končal s pregledom letnega proračuna, potrebnega za zmajevo upravo. Letošnji proračun je bil do sedaj največji, saj je vseboval tudi stroške za gradnjo nove železniške proge do gore. Gradnja druge proge je bila smatrana za nujno, kajti prvotna ni več zmogla vzdrževati povečujočega prometa. (Davek, ki ga je zahteval tiranski zmaj, se je povečal na sto tisoč ljudi, ki so morali biti vsak večer ob mraku dostavljeni k vznožju gore.) Kakorkoli, ko je bil proračun končno odobren, so iz oddaljenega predela dežele prispele novice o vasi, ki je trpela zaradi napada klopotače. Kralj je moral nujno oditi z namenom mobilizirti svojo vojsko in poraziti novo grožnjo in tako je bila prošnja zmajevih sovražnikov vložena v arhiv zaprašenega kabineta grajske kleti.
Zmajevi nasprotniki so se ponovno srečali, da bi se odločili, kaj jim je storiti. Pogovor je bil živahen in je tako trajal pozno v noč. Skoraj se je že danilo, ko so se odločili, da ponesejo zadevo k ljudstvu. V naslednjih tednih so potovali po deželi, javno predavali in razlagali njihov predlog vsakemu, ki je bil pripravljen poslušati. Na začetku so bili ljudje skeptični. V šolah so bili naučeni, da je tiranski zmaj nepremagljiv ter da je žrtvovanje, ki ga je zahteval, treba sprejemati kot življenjsko nujo. A vendarle, ko so bili seznanjeni z novo posebno zlitino in z načrti za projektil, se je v mnogih zbudilo zanimanje, tako da so se v vedno večjem številu zbirali na predavanjih zmajevih nasprotnikov. Aktivisti pa so pričeli z organizacijo množičnih srečanj v podporo predlogu.
Ko je kralj bral o teh srečanjih v časopisu, je pozval svoje svetovalce in jih vprašal kaj si mislijo o vsem tem. Poročali so mu o peticijah, ki so bile poslane, ter mu povedali, da so zmajevi nasprotniki povzročitelji nereda, saj s svojim poučevanjem vznemirjajo ljudstvo. Trdili so, da bi bilo za družbeni red mnogo bolje, da ljudje sprejmejo neizbežnost davka, ki ga zahteva tiranski zmaj. Zmajeva uprava je nudila mnogo služb, ki bi bile izgubljene, če bi bil zmaj zaklan. V zmagi nad zmajem ni bilo nobene znane družbene koristi. V vsakem primeru pa so bile kraljeve zakladnice po dveh bojnih pohodih in finančni podpori drugemu železniškemu tiru trenutno skoraj prazne. Kralj, ki je ob tem času užival zaradi izgona klopotačje nadloge veliko priljubljenost, je poslušal argumente svojih svetovalcev, vendar ga je skrbelo, da mu bo zaradi ignoriranja peticije zmajevih nasprotnikov padla popularnost. Zaradi tega se je odločil organizirati odprto diskusijo. Vodilni dragonologi, državni ministri in zainteresirani državljani so bili povabljeni k sodelovanju.
Sestanek je potekal na najtemnejši dan leta, ravno pred božičnimi prazniki, v najveji dvorani kraljevega gradu. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega sedeža in ljudje so se gnetli po hodnikih. Vzdušje je bilo nabito z resnobo, običajno rezervirano za osrednja vojna zasedanja.
Po zaželjeni dobrodošlici je kralj prepustil oder vodilnemu znanstveniku, ki je stal za proti–zmajevim predlogom—ženski z resnim, skoraj odbijajočim izrazom na obrazu. Z jasnimi besedami je pričela razlagati način delovanja predlagane naprave in kako bi proizvedli zahtevano količino posebne zlitine. Pri zahtevani stopnji finančne podpore bi bilo mogoče zaključiti s predstavljenim delom v roku petnajstih do dvajsetih let. Z izdatnejšim financiranjem pa bi bila izvedba mogoča prej kot v roku dvanajstih let. Kakorkoli že, absolutnega zagotovila, da bi delovalo, ni moglo biti. Množica je njeno predstavitev spremljala zelo pozorno.
Naslednji govornik je bil kraljevi svetovalec za moralo, gospod, ki je z donečim glasom udobno napolnil dvorano:
Dopustimo, da ima ta ženska prav o znanosti in tem, da je projekt tehnološko možen, čeprav menim, da to v resnici ni bilo dokazano. Želi si torej, da se znebimo zmaja. Domnevam, da misli, da ima pravico izogniti se zmajevim zobem. Kako uporniško in domišljavo! Končnost človeškega življenja je blagoslov za vsakega posameznika, če se tega zaveda ali ne. Odstranitev zmaja, ki se morda zdi zelo prikladna, bi spodkopala naše človeško dostojanstvo. Pretirana zaposlenost z ubojem zmaja nas bo odvrnila od polnejšega spoznavanja teženj, h katerim se naravno gibljejo naša življenja—od živeti dobro, do le ostati živ. Ponižujoče je, da, ponižujoče za osebo, da si želi nadaljevati s svojim povprečnim življenjem, kolikor dolgo je mogoče, brez zanimanja za katera izmed višjih vprašanj o tem, kakšen je namen življenja. Vendar vam povem: za zmaja je naravno, da je ljudi, in naša narava, predpisana z vrsto, kateri pripadamo, je resnično in plemenito izpolnjena le s tem, da nas požre…
Občinstvo je s spoštovanjem poslušalo tega visoko odlikovanega govornika. Fraze so bile tako izrazito jasne, da se je bilo težko upirati občutku, da se morajo za njimi skrivati neke globoke misli, čeprav ni nihče zmogel popolnoma dojeti, kaj naj bi le–te bile. Zanesljivo morajo imeti besede, prihajajoče od tako uglednega kraljevega služabnika, globoko vsebino.
Naslednji govorec v vrsti je bil duhovni modrec, ki je bil široko spoštovan tako zaradi svoje prijaznosti in miline, kakor tudi zaradi svoje predanosti. Ko je korakal proti odru, je majhen fant iz občinstva zavpil: Zmaj je hudoben!
Fantova starša sta zardela in pričela miriti ter karati otroka. Toda modrec je rekel: Dovolita otroku govoriti. Verjetno je modrejši od starega norca, kakršen sem jaz.
Sprva je bil fant preveč prestrašen in zmeden, da bi se premaknil. Vendar ko je zagledal pristen prijateljski nasmeh na modrečevem obrazu in ponujeno roko, je ubogljivo segel po njej in sledil modrecu na oder. Imamo torej pogumnega malega moža, je rekel modrec. Se bojiš zmaja?
Hočem nazaj svojo babico, je rekel fantek.
Je bil zmaj tisti, ki je vzel tvojo babico?
Da, je rekel fantek v solzah, ki so mu vrele iz njegovih velikih prestrašenih oči. Babica je obljubila, da me bo naučila peči medenjake za Božič. Rekla je, da bova zgradila malo hišico iz medenjakov in majhne medenjakaste može, ki bodo živeli v njej. Nato pa so prišli tisti ljudje v belih oblekah in odpeljali babico k zmaju… Zmaj je hudoben in je ljudi… Hočem svojo babico nazaj!
Sedaj je otrok jokal tako hudo, da ga je moral modrec vrniti njegovim staršem.
Tisti večer se je zvrstilo še nekaj drugih govorcev, toda preproste otroške besede so prebodle retorični balon, ki so ga poskušali napihniti kraljevi ministri. Ljudje so podpirali nasprotnike zmaja in pred koncem večera je celo kralj spoznal razlog in humanost njihovega cilja. V svoji zaključni izjavi je preprosto dejal: Naredimo to!
S širjenjem novice so po ulicah izbruhnile zabave. Tisti, ki so se borili za nasprotnike zmaja, so nazdravljali eden drugemu in pili na prihodnost človeštva.
Naslednje jutro se je zbudila miljarda ljudi in se zavedla, da bi na vrsto za odhod k zmaju prišli preden bi bil projektil dokončan. Točka preobrata je bila dosežena. Medtem ko je bila prej aktivna podpora nasprotnikom zmaja omejena na majhno skupino vizionarjev, je ta sedaj postala prioriteta in skrb vsakogar. Abstrakten pojem splošne volje je dosegel skoraj otipljivo intenzivnost in konkretnost. Na množičnih shodih se je zbiralo denar za projektilni projekt in spodbujalo kralja naj poveča nivo državne podpore. Kralj se je odzval na te pobude. V svojem novoletnem nagovoru je napovedal, da bo namenil posebna sredstva v podporo projektu za vzdrževanje visokega nivoja financiranja, poleg poletnega dvorca pa naj bi naknadno prodal še nekaj svoje zemlje ter opravil veliko osebno donacijo. Verjamem, da si mora ta narod naložiti dolžnost doseči ta cilj in pred koncem tega desetletja osvoboditi svet antične nadloge tiranskega zmaja.
Tako se je pričela velika tehnološka tekma s časom. Koncept proti–zmajevega projektila je bil preprost, vendar je bilo za njegovo uresničitev potrebno rešiti tisoč majhnih tehničnih problemov, od katerih je vsak zahteval ducate časovno potratnih in tudi napačnih korakov. Testni projektili so bili izstreljeni, a so zamolklo padli na tla ali pa odleteli v napačno smer. V neki tragični nesreči je zablodla raketa zadela bolnišnico in ubila nekaj sto pacientov in osebja. Toda sedaj je bila v namen položena vsa resnost in testi so se nadaljevali celo med odkopavanjem trupel izpod ruševin.
Kljub skoraj neomejenemu financiranju in celodnevnim delavnikom strokovnjakov kraljevega roka ni bilo mogoče izpolniti. Desetletje se je izteklo, zmaj pa je bil še vedno živ in zdrav. Vendar se je približeval uspeh. Prototip projektila je bil uspešno testno izstreljen. Izdelava jedra, narejenega iz drage zlitine, je potekala po načrtu, po katerem bi sovpadala z dokončanjem popolnoma testiranega in brezhibnega ogrodja izstrelka, v katerega bi bilo to vstavljeno. Datum izstrelitve je bil postavljen na Novoletni večer naslednjega leta, natančno dvanajst let po slavni otvoritvi projekta. Koledar, ki je odšteval dneve do časa nič, je bil tistega leta najbolj prodajano božično darilo, dohodek od prodaje pa je bil namenjen projektilnemu projektu.
Nekdaj lahkomiseln in brezskrben kralj je doživel osebnostno spremembo. Zdaj je preživljal kolikor časa je le mogel v laboratorijih in proizvodnih obratih, spodbujal delavce in slavil njihove napore. Občasno je prinesel s seboj spalno vrečo in preživel noč na hrupnih tovarniških tleh ter celo študiral in poskušal razumeti tehnične vidike njihovega dela. Kljub zanimanju pa se je omejeval na dajanje moralne podpore in vzdrževal vmešavanja v tehnične in upravljalne zadeve.
Sedem dni pred Novim letom je ženska, ki je pred skoraj dvanajstimi leti utemeljila projekt in je bila sedaj njegova glavna izvajalka, prišla na kraljevi dvor in zahtevala nujni sprejem pri kralju. Ko je kralj dobil njeno sporočilo, se je opravičil tujim dostojanstvenikom, katere je nejevoljno zabaval na vsakoletni božični večerji, in odhitel v zasebno sobo, kjer je čakala znanstvenica. Kot vedno zadnje čase je bilo njeno obličje bledo in izčrpano od dolgih delovnih ur. Kakorkoli že, ta večer je kralj pomislil, da je bilo v njenih očeh mogoče zaznati tudi žarek olajšanja in zadoščenja.
Povedala mu je, da je bil izstrelek pripravljen, jedro vstavljeno, vse skupaj trikrat preverjeno, da so pripravljeni na izstrelitev in če bo kralj dal svojo končno odobritev. Kralj se je pogreznil v naslonjač in zaprl svoje oči. Globoko je premišljeval. Z izstrelitvijo projektila nocoj, en teden prezgodaj, bi bilo rešenih sedemsto tisoč ljudi. Vendar če bi karkoli šlo po zlu in bi zgrešil tarčo ter zadel namesto nje goro, bi bila to katastrofa. Iz nič bi bilo potrebno skonstruirati novo jedro in projekt bi bil zadržan za kaka štiri leta. Sedel je tam v tišini skoraj uro. Ravno ko je znanstvenica postala prepričana, da je zaspal, je odprl oči in rekel z odločnim glasom: Ne. Želim da greste nazaj v laboratorij. Želim da preverite in ponovno preverite vse skupaj. Znanstvenica se ni mogla vzdržati vzdihljaja, vendar je prikimala in odšla.
Zadnji dan leta je bil mrzel in oblačen, toda brez vetra, kar je pomenilo dobre izstrelitvene pogoje. Sonce je zahajalo. Strokovnjaki so hiteli naokoli, opravljali zaključne prilagoditve in vse skupaj še zadnjič pregledali. Kralj in njegovi najbližji svetovalci so opazovali dogajanje s tribune blizu izstrelitvene ploščadi. Nekoliko stran, za ograjo, so se zbrale velike množice, da bi bile priča velikemu dogodku. Velika ura je prikazovala odštevanje: še petdeset minut.
Svetovalec je potrepljal kralja po rami in pritegnil njegovo pozornost k ogradi. Tam je bilo opaziti nek nemir. Nekdo je očitno preskočil ograjo in tekel proti tribuni, kjer je sedel kralj. Varnostniki so ga hitro dohiteli, ga vklenili in odpeljali proč. Kralj je ponovno preusmeril pozornost k izstrelitveni ploščadi in gori v ozadju. Pred njo je lahko opazil temačno sključeno podobo zmaja. Jedel je.
Okoli dvajset minut kasneje je kralj z začudenjem opazil vklenjenega moža, ki se je ponovno pojavil v bližini tribune. Krvavel je iz nosu in bil v družbi dveh varnostnikov. Očitno je pobesnel. Ko je opazil kralja, je pričel na ves glas kričati: Zadnji vlak! Zadnji vlak! Ustavite zadnji vlak!
Kdo je ta mladi mož? je dejal kralj. Njegov obraz se mi zdi znan, vendar ne vem od kod. Kaj želi? Pustite mu bliže.
Mladi mož je bil nižji uradnik na ministrstvu za transport in razlog za njegov bes je bilo odkritje, da je na zadnjem vlaku k gori njegov oče. Kralj je v strahu pred tem, da bi kakršnakoli motnja pregnala zmaja z odprtega izpred gore, kjer je sedaj preživljal večino svojega časa, ukazal, naj se železniški promet nadaljuje. Mladi mož je prosil kralja naj odpokliče zadnji vlak, ki naj bi prispel k postaji pri gori pet minut pred časom nič.
Tega ne morem storiti, je rekel kralj, ne morem tvegati.
Toda vlaki pogosto zamujajo pet minut. Zmaj ne bo opazil! Prosim!
Mladenič je klečal pred kraljem in ga rotil, naj reši življenje njegovemu očetu in življenja ostalih tisoč potnikov na zadnjem vlaku.
Kralj je gledal navzdol proti prosečemu, okrvavljenemu obrazu mladeniča. Vendar se je ugriznil v ustnico in zmajal z glavo. Mladenič je nadaljeval s stokanjem še medtem, ko ga je straža odnašala s tribune: Prosim! Ustavite zadnji vlak! Prosim!
Kralj je stal tiho in nepremično, dokler ni čez čas stokanje nenadoma ponehalo. Kralj se je ozrl navzgor in bežno preletel odštevajočo uro: še pet minut.
Štiri minute. Tri minute. Dve minuti.
Zadnji strokovnjak je zapustil izstrelitveno ploščad.
30 sekund. 20 sekund. Deset, devet, osem…
Ko je ognjena sfera obkrožila izstrelitveno ploščad in je izstrelek poletel, so se opazovalci nagonsko povzpeli na prste in vse oči so se uprle v bel plamen, prihajajoč iz projektilovih gorilnih rež, ki se je pomikal proti daljni gori. Množica, kralj, preprosti in plemeniti, mlado in staro; bilo je, kot da v tem trenutku delijo eno zavest, eno doživljanje: da bel plamen, leteč v temo, uteleša človeški duh, njegov strah in njegovo upanje… zabada v srce zla. Senca na obzorju je zatrepetala in padla. Tisoč glasov, polnih čistega veselja, se je dvignilo iz zbranih množic in se nekaj sekund kasneje združilo z oglušujočim, zamolklim bobnenjem padajoče pošasti, kot bi si oddahnila sama Zemlja. Po stoletjih zatiranja je bilo človeštvo končno osvobojeno krute tiranije zmaja.
Vzklik sreče se je prelil v radostno vzklikanje: Naj živi kralj! Naj živimo dolgo vsi skupaj! Tudi kraljevi svetovalci so bili, tako kot vsi tisto noč, veseli kot otroci. Objemali so eden drugega in čestitali kralju: Uspelo nam je! Uspelo nam je!
Toda kralj je odvrnil s pretrganim glasom: Da, danes nam je uspelo ubiti zmaja. A prekleto, zakaj smo začeli tako pozno? Lahko bi opravili s tem že pred petimi, morda desetimi leti! Milijonom ljudi ne bi bilo treba umreti.
Kralj je stopil s tribune in odšel k vklenjenemu mladeniču, ki je sedel na tleh. Padel je na kolena: Odpusti mi! O moj Bog, prosim, odpusti mi!
Začelo je deževati in velike, težke kaplje so spreminjale tla v blato, prepojile kraljeva škrlatna oblačila ter sprale kri z mladeničevega obraza. Tako zelo žal mi je zaradi tvojega očeta, je rekel kralj.
Ni bila tvoja krivda, je odvrnil mladenič. Se spominjaš dogodka izpred dvanajst let v gradu? Tistega malega jokajočega fanta, ki je želel, da mu vrneš babico—bil sem jaz. Takrat se nisem zavedal, da mi ne bi nikakor mogel uresničiti prošnje. Danes sem želel, da bi rešil mojega očeta, vendar je bilo to nemogoče narediti, brez da bi ogrozili izstrelitev. Toda rešil si moje življenje, mojo mater in sestro. Kako se ti lahko kdajkoli dovolj zahvalimo za to?
Poslušajte jih, je dejal kralj in z gibom pokazal proti množici. Vzklikajo mi za kar se je zgodilo nocoj. Toda heroj si ti. Bil si tisti, ki je vzkliknil. Zbral si nas zoper zlo. Kralj je pomignil stražarju naj odklene vkove. Pojdi zdaj k svoji materi in sestri. Vedno boste dobrodošli na dvoru in česarkoli si želiš, boš dobil, če je le v moji moči.
Mladenič je odšel in kraljevo spremstvo se je v zmešnjavi naliva zbralo okoli svojega monarha, ki je še vedno klečal v blatu. Med razkošnimi oblačili, ki jih je vedno bolj uničeval dež, je gruča napudranih obrazov izražala superpozicijo radosti, olajšanja in zmedenosti. Tako veliko se je spremenilo v zadnji uri: pravica do svobodne prihodnosti je bila ponovno pridobljena, izničen je bil prvobitni strah in mnogo dolgo sprejetih predpostavk je bilo strmoglavljenih. Negotovi v to, kar je bilo pričakovati od njih sedaj, v tem nevsakdanjem položaju, so oklevajoče stali, kot bi preizkušali, če jih bo zemlja še obdržala, si izmenjavali poglede in čakali na kak znak.
Končno je kralj vstal in si obrisal roke v del svojih hlač.
Vaše veličanstvo, kaj nam je zdaj storiti? si je drznil vprašati najuglednejši dvorjan.
Dragi prijatelji, je rekel kralj, prehodili smo dolgo pot… a vendar, naše potovanje se je šele začelo. Naša vrsta je še mlada na tem planetu. Danes smo ponovno kot otroci in vsa prihodnost leži odprta pred nami. Odšli bomo vanjo in poskušali živeti bolje kot smo v preteklosti. Sedaj imamo čas—čas, da naredimo stvari tako kot je prav, čas da odrastemo, čas za učenje iz naših napak, čas za počasen proces gradnje boljšega sveta in čas za namestitev v njem. Nocoj naj do polnoči zvonijo vsi zvonovi po kraljestvu, v spomin na naše mrtve prednike, po polnoči pa naj se prične rajanje, ki naj traja do sončnega vzhoda. In v prihajajočih dneh… mislim da nas čaka nekaj reorganizacije!
Nauk
Zgodbe o staranju so se običajno osredotočale na potrebo po lagodni spravi. Priporočena rešitev za pojemajočo čilost in grozečo smrt je bila vdanost v usodo, združena s prizadevanjem za dosego zaključka pri praktičnih zadevah in osebnih razmerjih. Ob predpostavki, da ni bilo mogoče narediti ničesar za preprečitev ali odložitev staranja, se je takšna usmerjenost zdela smiselna. Bolje kot vznemirjati se zaradi neizogibnega, si je bilo prizadevati za duševni mir.
Danes se soočamo z drugačnim položajem. Čeprav nam še vedno niso dosegljiva učinkovita in sprejemljiva sredstva za upočasnitev staranja [1], lahko prepoznamo smeri raziskav, ki bi morda vodile do razvoja takšnih sredstev v dogledni prihodnosti. Mortalistične zgodbe in ideologije, ki nam priporočajo pasivno sprejemanje, niso več vir neškodljive tolažbe, temveč pogubne ovire na poti k nujno potrebnim dejanjem.
Mnogo uglednih tehnologov in znanstvenikov nam pravi, da bo postalo mogoče zakasniti in sčasoma ustaviti ter obrniti tok človeškega staranja. [2] Dandanes soglasje o časovnem obdobju in specifičnih metodah še ni popolno, niti ne obstaja nek konsenz o tem, da je cilj sploh v principu dosegljiv. Glede na legendo (kjer staranje seveda predstavlja zmaj) smo sedaj torej v obdobju nekje med časom, ko je osamljeni modrec predvidel možnost zmajeve smrti, in časom, ko so ikonoklastnih dragonologi prepričali plemstvo s predstavitvijo posebne zlitine, ki je bila trša od zmajevih lusk.
Etični argument, ki ga predstavlja legenda, je preprost: obstajajo očitni in trdni moralni razlogi za ljudi v legendi, da se znebijo zmaja. Naš položaj, z ozirom na človeško staranje, je skoraj analogen in etično izomorfen situaciji, v kateri so se znašli ljudje v legendi glede na zmaja. Imamo torej trdne moralne razloge, da se znebimo staranja.
Argument ni v prid podaljšanju življenja kot takega. Povečevanje števila dodatnih let bolezni in izčrpanosti na koncu življenja bi bilo nesmiselno. Argument je v prid povečanja razpona človeškega zdravega življenja, kolikor je to mogoče. Z upočasnitvijo ali ustavitvijo toka staranja, bi bilo podaljšano obdobje zdravega življenja. Ljudje bi ostali zdravi, polni energije in produktivni v letih, v katerih bi bili sicer mrtvi.
Kot dodatek temu splošnemu nauku imamo še nekaj nekoliko bolj specifičnih lekcij:
(1) Ponavljajoča tragedija je postala del življenja, statistika.
V legendi so se pričakovanja ljudi prilagodila obstoju zmaja v tolikšni meri, da jih mnogo ni bilo več zmožnih dojeti njegove zlobe. Podobno je staranje postalo le del življenja—kljub temu, da je glavni razlog za nedoumljivo količino trpljenja in smrti.
(2) Statičen pogled na tehnologijo.
Ljudje so razmišljali, da ne bo nikoli mogoče ubiti zmaja, ker so vsi pretekli poskusi bili neuspešni. Niso uspeli upoštevati pospešenega tehnološkega napredka. Nas podobna napaka vodi v podcenjevanje možnosti zdravila za staranje?
(3) Uprava je postala sama sebi namen.
Sedmina ekonomije se je stekala k zmajevemu upravljanju (kar je enako deležu BDPja, ki ga ZDA namenjajo zdravstvu). Omejevanje škode je postalo tako ekskluzivna usmeritev, da so ljudje zapostavljali temeljni razlog, ki je stal za vsem tem. Namesto masivnega, javno financiranega raziskovalnega programa za ustavitev staranja, porabimo skoraj celotni zdravstveni proračun za zdravstvene usluge in raziskovanje posameznih bolezni.
(4) Družbeno dobro je postalo ločeno od dobrega za ljudi.
Kraljeve svetovalce so pestile skrbi zaradi možnih družbenih problemov, ki bi jih lahko povzročili zmajevi nasprotniki. Trdili so, da ne bo zmajeva smrt prinesla nikakršne koristi družbi. Kakorkoli, konec koncev družbene ureditve obstajajo za dobro ljudi in v splošnem je dobro, če so njihova življenja rešena.
(5) Pomanjkanje občutka za razmerja.
Tiger je ubil kmeta in možica klopotač je nadlegovala vas. Kralj je odstranil tako tigra kot klopotače ter tako naredil svojim ljudem uslugo. Kljub temu pa si zasluži grajo, ker je pomešal svoje prioritete.
(6) Elegantno izražanje in prazna retorika.
Kraljev svetovalec za moralo je zgovorno, v povzdignjenih frazah in večinoma dobesedno glede na svoje sodobne ekvivalente, govoril o človeškem dostojanstvu in naši naravi, določeni z vrsto kateri pripadamo. [3] A vendar, retorika je bila le megleni zastor, ki je prej skrival, kot odkrival moralno resničnost. V nasprotju s tem je fantova nejasna, a odkritosrčna izjava pokazala na osrednje dejstvo primera: zmaj je zloben, saj uničuje ljudi. To je ravno tako osnovna resnica o staranju.
(7) Neuspelo upoštevanje nujnosti.
Vse do končnega dela zgodbe se ni nihče popolnoma zavedal, kaj je na kocki. Šele ko je kralj strmel v okrvavljen obraz prosečega mladeniča, se obseg tragedije vplete v zgodbo. Iskanje zdravila za staranje ni samo neka lepa stvar, ki naj bi se je morda nekega dne lotili, temveč nujna, kričeča moralna obveza. Prej ko začnemo z osredotočenim raziskovalnim programom, prej bomo deležni rezultatov. Ni vseeno, če dobimo zdravilo v 25 letih, namesto v 24 letih: posledica bi bila smrt populacije večje od živeče v Kanadi. S tega zornega kota je čas enak življenju, v razmerju približno 70 življenj na minuto. S števcem, ki tiktaka tako hitro, bi se morali že nehati obotavljati.
(8) "In v prihajajočih dneh… mislim da nas čaka nekaj reorganizacije!"
Kralja in njegovo ljudstvo čaka po praznovanju nekaj večjih izzivov. Njihova družba je bila tako pogojena in popačena z zmajevim obstojem, da sedaj obstaja v njej strašna praznina. Za razvoj pogojev, ki bodo ohranila življenja cvetoče dinamična in pomenljiva preko običajnih let, štetih v borih dvomestnih številkah, bodo morali uporabiti veliko ustvarjalnosti, tako na posameznikovem kot na družbenem nivoju, kar pa jim bo olajševala dobra prilagodljivost človeškega duha. Še en problem, s katerim se bodo morda morali spopasti, je prenaseljenost. Morda se bodo morali ljudje naučiti imeti otroke kasneje in redkeje. Morda bodo lahko našli načine za vzdrževanje večje populacije z uporabo učinkovitejše tehnologije. Morda bodo nekega dne razvili vesoljska plovila in začeli kolonizirati vesolje. Sedaj pa lahko za nekaj časa zapustimo dolgo živeče ljudi iz legende, naj se spoprimejo s temi novimi izzivi, medtem ko poskušamo napredovati v naši lastni pustolovščini.[4]
Kako lahko pomagate
- Razširjajte besedo. Če imate spletno stran ali blog prosim razmislite o dodajanju povezave na to stran. Delite svoje misli s prijatelji in kolegi. Pišite pisma uredniku naj objavi v časopisu članek o dolgoživosti. Spodbijajte lažne in kratkovidne opazke o staranju, kadar se vam zdi primerno.
- Razmislite o donaciji Methuselah Mouse Prize–u. To je nagrada za podaljšanje preostalega življenja mišim srednjih let. Znanstvene nagrade imajo močan vpliv na stimulacijo dosežkov. Jasen uspeh pri miših bi tlakoval pot večjemu programu za prevedbo metod, ki bi tako postale primerne za ljudi.
- Če ste aktivni v kaki organizaciji (npr. politični stranki, religiozni skupnosti, profesionalni družbi), razmislite, če morda obstaja kak način, s katerim bi zgradili podporo podaljšanemu zdravemu življenju in raziskavam, s katerimi bi ga dosegli.
- Če ste večji človekoljub, imate možnost, da naredite bistveno razliko. Naj vam ne bo odveč navezati stika z mano za diskusijo. Podobno imate veliko priložnosti, da uporabite svoj vpliv in posledično posebno odgovornost za prikaz nekaj malega pobude, če ste npr. novinar, ustvarjalec mnenj, državni uradnik ali v upravi večje raziskovalne fundacije.
- Uporabite svoje možgane za razmislek o tem, katera pot bi bila najboljša za vas, da pomagate uresničiti te ideje…
Opombe
[1] Omejevanje kalorij (hranljiva, vendar nizkokalorična dieta) je podaljšalo maksimalno dolžino življenja in odložilo prihod starostnih bolezni pri vseh vrstah, ki so bile testirane. Uvodni rezultati s še trajajoče raziskave na resus in veveričjih opicah prikazujejo podobne učinke. Zdi se precej verjetno, da bi omejevanje kalorij delovalo tudi za našo vrsto. Kakorkoli, malo ljudi bi se bilo pripravljeno podati ne življensko pot, na kateri bi vladala lakoti podobna dieta. Nekateri raziskovalci iščejo mimetike (ang. mimetics) s podobnim učinkom—sestavine, ki imajo željeni učinek zmanjšanega dotoka kalorij brez občutka lakote. (Poglej npr. Lane, M. et al. (1999) Nutritional modulation of aging in nonhuman primates, J. Nutr. Health & Aging, 3(2): 69–76.)
[2] Nedavno poskusno glasovanje ob 10. kongresu Mednarodnega združenja biomedicinske gerontologije (ang. International Association of Biomedical Gerontology) je prikazalo, da je večina udeležencev mnenja, da je vsestranska funkcionalna pomladitev miši srednjih let v okviru 10–20 let verjetna ali pa ne neverjetna (de Grey, A. (2004), Report of open discussion on the future of life extension research, (Annals NY Acad. Sci., 1019, in press)). Oglej si tudi npr. de Grey, A., B. Ames, et al. (2002) Time to talk SENS: critiquing the immutability of human aging, Increasing Healthy Life Span: Conventional Measures and Slowing the Innate Aging Process: Ninth Congress of the International Association of Biomedical Gerontology, ed. D. Harman (Annals NY Acad. Sci. 959: 452–462); and Freitas Jr., R. A., Nanomedicine, Vol. 1 (Landes Bioscience: Georgetown, TX, 1999).
[3] Poglej npr. Kass, L. (2003) "Ageless Bodies, Happy Souls: Biotechnology and the Pursuit of Perfection, The New Atlantis, 1.
[4] Hvaležen sem mnogim ljudem za komentarje začetnih osnutkov, vključno posebno Heather Bradshaw, Roger Crisp, Aubrey de Grey, Katrien Devolder, Joel Garreau, John Harris, Andrea Landfried, Toby Ord, Susan Rogers, Julian Savulescu, Ian Watson, and Kip Werking.