Singularnost je tehnološka stvaritev inteligence, pametnejše od človeka. Znanih je več tehnologij, ki naj bi bile usmerjene k temu cilju. Najpogosteje se zagotovo omenja umetno inteligenco, vendar obstajajo tudi druge: vmesniki za neposredni prenos podatkov med možgani in računalnikom, biološko izboljševanje možganov, genetski inženiring, skeniranje možganov z ultra–visoko ločljivostjo, ki mu sledi računalniška emulacija. Zdi se, da bodo nekatere izmed teh tehnologij prišle mnogo prej kot druge, vseeno pa obstaja več neodvisnih tehnologij, ki so vse usmerjene k Singularnosti—več različnih tehnologij, ki bodo, če enkrat dosežejo neko mejno stopnjo dodelanosti, omogočile stvarjenje inteligence, pametnejše od človeka.
Prihodnost, ki vsebuje razume, pametnejše od človeka, je bistveno drugačna, na način, ki presega običajne vizije prihodnosti, napolnjene z večjimi in boljšimi napravami. Vernor Vinge je prvotno skoval pojem Singularnost. Ugotovil je, da se, ravno tako kot se podre naš model fizike, ko poskuša sestaviti model singularnosti v središču črne luknje, podre tudi naš model sveta, ko poskuša sestaviti model prihodnosti, ki vsebuje bitja, pametnejša od človeka.
Človeška inteligenca je osnova človeške tehnologije; vsa tehnologija je konec koncev proizvod inteligence. Če se tehnologija lahko uporabi za izboljšanje inteligence, to zapre krog, in ustvari efekt pozitivnega povratnega toka. Pametnejši razumi bodo bolj učinkoviti pri izgradnji še pametnejših razumov. Ta krog je najjasneje viden v primeru umetne inteligence, ki izboljšuje lastno izvorno kodo, vendar bi se prav tako pojavila, čeprav najprej na daljših časovnih razponih, pri ljudeh z neposrednimi vmesniki možgani–računalnik, ki ustvarijo naslednjo generacijo vmesnikov možgani–računalnik, ali pri biološko izboljšanih ljudeh, ki delajo na projektu umetne inteligence.
Nekatere izmed močnejših tehnologij Singularnosti, kot sta umetna inteligenca in vmesniki možgani–računalnik, ponujajo tako možnost hitrejše, kot tudi pametnejše inteligence. Konec koncev je pospeševanje inteligence nepomembno v primerjavi s stvaritvijo boljše inteligence; vseeno pa je potencialne razlike v hitrosti vredno omeniti, ker so tako velike. Človeški nevroni delujejo s pomočjo pošiljanja elektrokemičnih signalov, ki se prenašajo z največjo hitrostjo 150 metrov na sekundo vzdolž najhitrejših nevronov. Za primerjavo je hitrost svetlobe 300.000.000 metrov na sekundo dva milijonkrat večja. Podobno lahko večina človeških nevronov doseže maksimalno vrednost največ 200 krat na sekundo; to je morda celo pretiravanje glede sposobnosti nevronov za procesiranje informacij, saj večina modernih teoretikov nevralnega procesiranja informacij zagovarja, da se informacije prenašajo s frekvenco vrste maksimalnih vrednosti, ne pa s posameznimi signali. Za primerjavo se hitrosti v modernih računalniških čipih trenutno nahajajo pri 2 GHz—deset milijonkratna razlika—in se še vedno večajo eksponentno. Fizično bi moralo biti mogoče doseči pospešitev v razmišljanju vsaj milijon proti ena, pri takšnem razmerju bi subjektivno leto minilo v 31 fizičnih sekundah. še več, pri takšnem razmerju bi celoten subjektivni časovni razpon od Sokrata v antični Grčiji do modernega človeštva minil v manj kot dvaindvajsetih urah.
Ljudje so omejeni tudi z zgornjo mejo velikosti svojih možganov. Trenutna ocena je, da tipični človeški možgani vsebujejo okrog sto milijard nevronov in sto trilijonov sinaps. To je velikanska količina čiste surove računske moči v primerjavi z današnjimi računalniki—če pa bi morali pisati programe, ki bi se izvajali na 200Hz CPU–jih, bi seveda potrebovali tudi masivni paralelizem, da bi lahko sploh kaj dosegli v realnem času. Vendar se v računalniški industriji primerjalni testi povečujejo eksponentno, običajno s časom podvojitve na eno ali dve leti. Originalni Moorov zakon trdi, da se število tranzistorjev v danem območju silikona podvoji vsakih osemnajst mesecev; danes imamo Moorov zakon za hitrosti čipov, Moorov zakon za računalniški spomin, Moorov zakon za prostor na trdem disku za dolar, Moorov zakon za Internetno povezljivost, in na desetine drugih različic.
Za razliko od tega je celotna pet milijonov let trajajoča evolucija modernega človeka iz primatov vključevala trikratno povečanje možganske kapacitete in šestkratno povečanje čelnega korteksa. Trenutno ne moremo nadalje povečati svoje možganske moči; dejansko postopno izgubljamo nevrone, ko se staramo. (Morda ste slišali, da ljudje uporabljajo samo 10% svojih možganov. Na žalost je to samo mit; ne samo, da je brez podpore, nevroznanost ga odločno spodbija.) Ena možnost uporabe širokopasovnih vmesnikov možgani–računalnik bi bila sinhronizacija nevronov prek celotnih človeških možganov. Tako bi videli, če možgani lahko govorijo eni z drugimi—računalniško posredovana telepatija, ki bi obšla težavo razkodiranja možganskih kod, tako, da bi pokazala, če jih lahko drugi možgani neposredno razvozlajo. Če je bilo šestkratno povečanje čelne možganske moči dovolj, da je povzročilo prehod od primatov do ljudi, kaj bi lahko dosegli s povezanim razumom 64 ljudi? Ali tisoč ljudi? (In preden začnete vpiti Borg!, upoštevajte, da so Borgi čista izmišljotina Hollywoodskih scenaristov. Ni razlogov za domnevo, da so telepati nujno slabi ljudje. Telepatska družba bi lahko bila boljša kot je naša.) Če pa ob misli na povezane ljudi postanete živčni, si zamislite, da je ta celotna razprava namenjena umetni inteligenci. Nekatere razprave o Singularnosti domnevajo, da kritični trenutek v človeški zgodovini ne predstavlja prvo stvarjenje človeku–enakovredne UI, temveč, da bo prišel šele nekaj let kasneje, ko bo neprekinjeno delovanje Moorovega zakona izdelalo UI razume dvakrat ali štirikrat tako hitre kot človeški razum. To ne upošteva možnosti, da bo prvi iznajdbi umetne inteligence sledil nakup, najem ali manj formalno vsrkavanje znatnega dela celotne računske moči na tedanjem Internetu—morda stokrat ali tisočkrat toliko računske moči, kot jo je bilo vloženo v samo umetno inteligenco.
Vendar pa se pravo bistvo Singularnosti nahaja v ideji boljše inteligence, oziroma pametnejših razumov. Ljudje nismo samo večji šimpanzi; smo boljši šimpanzi. O tem delu Singularnosti je najtežje razpravljati—enostavno je pogledati nevron in tranzistor, ter reči ta je počasen in ta je hiter, razum pa je težje razumeti. Včasih se razprave o Singularnosti osredotočijo na hitrejše možgane ali na večje možgane, ker je o možganih sorazmerno lažje razpravljati v primerjavi z razumi; lažje si jih je zamisliti in lažje opisati. To ne pomeni, da je o tej temi nemogoče razpravljati; 3. del Stopenj organizacije v splošni inteligenci na spletni strani SIAI poskuša razpravljati o nekaterih določenih izboljšavah človeške inteligence. Vendar ta razprava vsebuje določeno teorijo inteligence, ki je preveč obširna, da bi bila predstavljena tukaj.
Kljub temu pa dejstvo, da je o pametnejših razumih težje razpravljati, ne pomeni, da je pametnejše razume težje zgraditi—zagotovo je težje o njih razglabljati, ni pa jih nujno težje obdelati kot problem. Mogoče je tudi, da bi lahko dosegli pravo povečanje pameti samo z dodajanjem računske moči obstoječim človeškim možganom—vendar trenutno ni znano, če je to res mogoče. Kar je znano je, da prehod od primatov do ljudi ni zahteval eksponentnega povečanja velikosti možganov ali tisočkratnega izboljšanja hitrosti procesiranja. Glede na šimpanze imajo ljudje trikrat večje možgane, šestkrat večja čelna območja in 98,4% podobne DNK; glede na to, da ima človeški genom 3 milijone osnovnih parov, to pomeni, da največ dvanajst milijonov zlogov dodatne programske opreme preoblikuje šimpanze v ljudi. V naši evolucijski zgodovini ne najdemo dokazov, da je bilo evoluciji vedno težje konstruirati vedno pametnejše možgane; če karkoli, se je pokazalo, da se evolucija s časom pospešuje, z vedno krajšimi vmesnimi obdobji med večjimi razvojnimi dogodki.
Vendar pustimo za trenutek ob strani vprašanje kako zgraditi pametnejše razume, in se vprašajmo, kaj pametnejše od človeka pravzaprav pomeni. Kot nakazuje osnovna definicija Singularnosti, je ravno to točka, kjer se naša sposobnost ekstrapolacije podre. Ne vemo, ker nismo dovolj pametni. Poskušamo uganiti, kakšen naj bi bil nekdo, ki ugiba in je pametnejši od človeka. Bi shod opic lahko predvidel vzpon človeške inteligence, ali jo razumel, če bi mu bila razložena? Kar se tega tiče, bi 15. stoletje lahko napovedalo 20. stoletje, kaj šele 21.? Velikost človeških možganov se ni spremenila od 15. stoletja; če ljudje 15. stoletja niso mogli predvideti pet stoletij nespremenjenega razuma vnaprej, zakaj mislimo, da bi mi lahko prelisičili pravo inteligenco, pametnejšo od človeka?
Ker imamo preteklo zgodovino ljudi, ki so postavljali neuspele napovedi za eno stoletje naprej, smo se naučili, kot kultura, da ne zaupamo takšnim napovedim—vemo, da običajni človeški napredek, če ima na razpolago stoletje dela, ustvari prelom, ki ga človeške napovedi ne morejo premostiti. Te lekcije se nismo naučili z ozirom na resnične izboljšave v inteligenci, ker se je zadnja resnična izboljšava inteligence zgodila pred sto tisoč leti. Vendar pa je vzpon modernega človeštva ustvaril prelom, mnogo večji od preloma med 15. in 20. stoletjem. Tisto izboljšanje inteligence je ustvarilo celotni milje človeškega napredka, vključno z vsem napredkom med 15. in 20. stoletjem. Ta prelom je tako velik, da se na drugi strani ne nahajajo neuspešne napovedi, temveč tam sploh ni napovedi.
Inteligenca, pametnejša od človeške, inteligenca hitrejša od človeške in inteligenca, ki se sama izboljšuje, so vse medsebojno povezane. Če si pametnejši, potem ti je lažje ugotoviti, kako zgraditi hitrejše možgane ali izboljšati svoj lastni razum. Po drugi strani pa sposobnost preoblikovati svoj lastni razum ni le začetek vzpenjajočega se rekurzivnega samo-izboljševanja; imeti polni dostop do svoje lastne izvorne kode je, sama po sebi, oblika pameti, ki je ljudje nimamo. Samo-izboljševanje je veliko težje od optimizacije kode; kljub temu pa lahko razum s sposobnostjo ponovnega zapisovanja izvorne kode potencialno naredi tudi samega sebe hitrejšega. Hitrejši možgani pa so povezani tudi s pametnejšim razumom; pospešiti hitrost celotnega razuma ga še ne naredi pametnejšega, dodajanje procesorske moči kognitivnim procesom, ki so podlaga inteligenci pa je nekaj čisto drugega.
Kljub medsebojni povezanosti vseh treh pa je ključni trenutek vzpon inteligence, pametnejše od človeka, bolj kot rekurzivno samo–izboljševanje ali inteligenca, hitrejša od človeške, ker je to tisto, kar prihodnost resnično ločuje od preteklosti. Zato niso potrebni razumi, milijonkrat hitrejši od človeških, ali izboljšava na izboljšavo naložena ena na drugo vzdolž strme krivulje rekurzivnega samo–izboljševanja. En sam razum, dejansko onkraj človeku dosegljive stopnje, bi predstavljal popolnoma razvito Singularnost. To, da verjetno ne bomo imeli opraviti z eno samo izboljšavo, ne zmanjša pomena ene izboljšave.
Združite hitrejšo inteligenco, pametnejšo inteligenco in inteligenco, ki rekurzivno izboljšuje samo sebe in rezultat je dogodek, tako orjaški, da zanj ostanemo brez metafor. Ne ostane nič, kar bi se lahko primerjalo z njim.
Singularnost je onstran orjaškega, lahko pa se začne z nečim majhnim. Če obstaja ena inteligenca, pametnejša od človeka, bo temu razumu lažje ustvariti še pametnejše razume. V tem oziru je dinamika Singularnosti primerljiva z drugimi primeri, kjer imajo lahko majhni vzroki velike posledice; podreti prvo domino v vrsti, začeti plaz s kamenčkom, premakniti pokončno stoječi predmet, ki je uravnotežen na svoji konici. (Človeška tehnološka civilizacija zavzema metastabilno stanje v katerem je Singularnost atraktor; ko se sistem enkrat prične prevračati v novo stanje, se prevračanje pospeši.) Vse kar je potrebno, je ena sama tehnologija—umetna inteligenca, vmesniki možgani–računalnik, ali pa morda nekaj kar nismo predvideli—ki napreduje do točke stvarjenja razumov, pametnejših od človeka. Ta tehnološki napredek je enakovreden prvi samo–kopirajoči kemikaliji, ki je povzročila nastanek življenja na Zemlji.